Konec tedna v Baden Badnu. 6

Kljub žuljem sem se odločila, da grem pogledat, kaj se še skriva v zgornjem delu mesta. Ulice tam so strme in vsake toliko se pojavijo stopnice.

Ulico nad hotelom je farna cerkev

Ulico malo v hrib in na levo je take spomenik, vendar ne vem, komu je posvečen, ampak je prav veličasten.

Baden Baden je bil zelo popularen med Rusi, tako med plemstvom, bogataši in  umetniki. Nekaj časa je tu živel tudi Gogolj

Dostojevski je  pisal in se predajal odvisnosti od iger na srečo.

 
Ruska  carica Elizabeta, žena tistega Aleksandra I., ki je namahal Napoleona, je bila badenska knežna.

 Mestna hiša.

In spet sem se znašla na Tržnem trgu ... hm ... v nemščini bolj smisleno zveni: Marketplatz.

Kakorkoli že, nad prej omenjeno cerkvijo in trgom je še en park, vendar se je v tistem trenutku spraznila baterija v fotoaparatu. Eh ...
Na poti na "novi" grad, ki sem ga prej omenila, ki je uspelo narediti z njim še eno samo samcato fotografijo - tegale veličastnega mutanta plavice.
 

Na srečo sem imela s seboj telefon z zelo solidnim fotoaparatom.

Do "novega" gradu se s Tržnega trga pride po stopnicah.
 

 Razgledi so krasni.

Grad sam ni nič posebnega. Oz. ni nič. Baje ga že nekaj let prenavljajo, poleg tega pa je privatni lasti in tako zaprt za javnost.

Je pa od tu izhodišče za izlet na stari grad.

Potem sem se spustila dol. Srečala sem vodnjak, ki so ga dali prebivalci tega dela mesta postaviti (če je voda pitna, ni nikjer nič pisalo).

Povsod so stolpiči in lože, ulica pa je tlakovana s kockami. Pravzaprav nikjer v tem delu mesta nisem videla asfalta.

To je tudi velikanski šolski kompleks, ki se je naselil v celi vrsti starih hiš, ki se spuščajo po pobočju hriba.

Še pogled na grad iz parka poleg friderikovih term:

in na pričelje samih term, odkoder na mimoidoče strogo gledata grški bog in sam kralj Friderik (baje se lahko noter človek tudi brez kopalk kopa ... šment, še ena zamujena prilika).

 

Tole pa so Karakalove terme. In seveda so tu tudi povsodprisotni Japonci.

 Še nekaj gastronomskih nasvetov:

* ko boste kje v tujini videli temno vijoličast sladoled, poleg katerega piše cassis, si ga privoščite. Zelo dobra stvar. Razen če ne marate črnega ribeza. To je namreč to.
* še ena frdamano dobra stvar je Passionfruchte Eis. Sladoled od pasijonke.
* privoščite si tudi veliko pivo, tanajvečje. Razen če ne marate piva.

(sledi še eno nadaljevanje)

Konec tedna v Baden Badnu. 5

Imam znanko, katere starša sta pred mnogo mnogo leti, ko je bila še majhna pupa, nekaj časa resno razmišljala, da bi ostali v Baden Badnu. Vendar je bil otrok tako nesrečen tam gori, da so se kmalu vrnili domov. Ime ji je Helena in sem se spomnila na njene prigode, ko sem na eni od klopic v parku, zgledala tole tablico:

Kot se za park namreč spodobi, so povsod klopi. In mnoge imajo takšne tablice. Naslednja napr. me je skoraj malo spravila v jok. 

Moj oče je bil namreč šef strežbe v hotelu. Sicer v ne tako nobel, kot je Brennerjev Parkhotel, ki stoji na nasprotni strani Oosa, ampak z Herr Manfredom in Signorejem Carlom so v istem fohu, anede?

Pomena naslednjega spomenika nisem čisto razumela. Ali je gospod, ki je spodaj napisan, postavil skulpturo v spomin svojemu kužku, ali pa je bil velik ljubitelj psov in je spomenik tu njemu v čast.

Vsekakor je kip nadvse prisrčen.

Med drevesi se odpirajo nenavadni pogledi (neogotska zvonika pripadata evangeličanski cerkvi),

haiku,

poskrbeli so tudi za golobe in povsod so ljudje s kužki.

Če sem šla v eno stran ob reki, sem se vračala po sami aleji, po kateri ima park ime. Poleg imenitnih vil z vrtovi je tam tudi nekaj muzejev. Eden od njih je Frieder Burda Museum, divje moderna zgradba, ki jo je za svojo zbirko umetnin dal zgraditi sin gospe, ki je izdajala revijo Burda.

V Baden Badnu imajo dva gradova. Starejši je ruševina na levi, novi pa tisto, kar se obnavlja na desni. Če me pot še kdaj zanese v te kraje, bom šla prvega vsekakor pogledat.

V iskanju poštnega nabiralnika sem naletela na vse sorte luštnih stvari.V eni od ulic se je za razcvetelimi vrati skrivala štemplarjeva delavnica.

Pa še enkrat čez reko.

Vhod v stransko ulico.

Čuvaj na gradbišču.

Knjižnica, ki je v nedeljo opoldan jasno nisem mogla obiskati, se nahaja v teh treh, arhitektonsko zelo različnih stavbah.

(se nadaljuje)

Konec tedna v Baden Badnu. 4

Koncert je bil šele ob osmih zvečer, se pravi da sem imela ves dan časa za raziskovanje. Ker obožujem parke, sem sklenila obiskati tistega na Lichtentalerski aleji (Lichtentaler Allee), kjer naj bi bil tudi nasad vrtnic (obožujem vrtnice!) in še enega na grajskem hribu pa še drug nasad vrtnic malo dlje stran od centra mesta.

Najrej sem tako rekoč za vogalom naletela na yarnbombing:

 fontana, kjer so se kako uro prej kopali golobi, pa se je spremenila v iskriv vodomet:

Ulice so se počasi začele polnit.

In terase lokalov prav tako, heheh.
 

Park na Lichtentalerski aleji gre vštric z reko Oos. Oz. včasih vštric, včasih pa je park na obeh straneh. Na vsakih nekaj deset metrov se nizajo mostički.

Tudi življenje na reki je živahno. Tale prav posebne vrste racman se je posesivno držal svoje punce. Kamor ona, tam on.

Vodnjaki, vsepovsod.

Vodometi ...

In še en ...

Sicer se ne spoznam kaj dosti na te reči, bi pa rekla, da je park na Lichtentalerski aleji angleški tip parka. Ogromno je starih, visokih dreves vseh sort,

in cvetočih grmov. V tistem času so cvetele azaleje, po celem mestu, tudi takih barv, kakršnih jih še nisem videla.

Z druge strani reke so preko pogledovale razkošne vile.

Tu pa tam izza krošenj vzniknil kak kip. Ivan Sergejevič Turgenjev, ruski pisatelj, je v Baden Badnu preživel precej let. Le kdo bi mu zameril.

Tako sem po parih kilometrih sprehoda prišla do Goenneranlage.

 To je tisti nasad vrtnic, ki sem ga omenila zgoraj.

Hm, vrtnic ...

Mogoče čez kak mesec ... ali dva.

No, ni bilo vse tako ... heheh ... zeleno.

Onega drugega nasada potem niti nisem šla pogledat.

(se nadaljuje)