Konec tedna v Baden Badnu. 6

Kljub žuljem sem se odločila, da grem pogledat, kaj se še skriva v zgornjem delu mesta. Ulice tam so strme in vsake toliko se pojavijo stopnice.

Ulico nad hotelom je farna cerkev

Ulico malo v hrib in na levo je take spomenik, vendar ne vem, komu je posvečen, ampak je prav veličasten.

Baden Baden je bil zelo popularen med Rusi, tako med plemstvom, bogataši in  umetniki. Nekaj časa je tu živel tudi Gogolj

Dostojevski je  pisal in se predajal odvisnosti od iger na srečo.

 
Ruska  carica Elizabeta, žena tistega Aleksandra I., ki je namahal Napoleona, je bila badenska knežna.

 Mestna hiša.

In spet sem se znašla na Tržnem trgu ... hm ... v nemščini bolj smisleno zveni: Marketplatz.

Kakorkoli že, nad prej omenjeno cerkvijo in trgom je še en park, vendar se je v tistem trenutku spraznila baterija v fotoaparatu. Eh ...
Na poti na "novi" grad, ki sem ga prej omenila, ki je uspelo narediti z njim še eno samo samcato fotografijo - tegale veličastnega mutanta plavice.
 

Na srečo sem imela s seboj telefon z zelo solidnim fotoaparatom.

Do "novega" gradu se s Tržnega trga pride po stopnicah.
 

 Razgledi so krasni.

Grad sam ni nič posebnega. Oz. ni nič. Baje ga že nekaj let prenavljajo, poleg tega pa je privatni lasti in tako zaprt za javnost.

Je pa od tu izhodišče za izlet na stari grad.

Potem sem se spustila dol. Srečala sem vodnjak, ki so ga dali prebivalci tega dela mesta postaviti (če je voda pitna, ni nikjer nič pisalo).

Povsod so stolpiči in lože, ulica pa je tlakovana s kockami. Pravzaprav nikjer v tem delu mesta nisem videla asfalta.

To je tudi velikanski šolski kompleks, ki se je naselil v celi vrsti starih hiš, ki se spuščajo po pobočju hriba.

Še pogled na grad iz parka poleg friderikovih term:

in na pričelje samih term, odkoder na mimoidoče strogo gledata grški bog in sam kralj Friderik (baje se lahko noter človek tudi brez kopalk kopa ... šment, še ena zamujena prilika).

 

Tole pa so Karakalove terme. In seveda so tu tudi povsodprisotni Japonci.

 Še nekaj gastronomskih nasvetov:

* ko boste kje v tujini videli temno vijoličast sladoled, poleg katerega piše cassis, si ga privoščite. Zelo dobra stvar. Razen če ne marate črnega ribeza. To je namreč to.
* še ena frdamano dobra stvar je Passionfruchte Eis. Sladoled od pasijonke.
* privoščite si tudi veliko pivo, tanajvečje. Razen če ne marate piva.

(sledi še eno nadaljevanje)

Konec tedna v Baden Badnu. 4

Koncert je bil šele ob osmih zvečer, se pravi da sem imela ves dan časa za raziskovanje. Ker obožujem parke, sem sklenila obiskati tistega na Lichtentalerski aleji (Lichtentaler Allee), kjer naj bi bil tudi nasad vrtnic (obožujem vrtnice!) in še enega na grajskem hribu pa še drug nasad vrtnic malo dlje stran od centra mesta.

Najrej sem tako rekoč za vogalom naletela na yarnbombing:

 fontana, kjer so se kako uro prej kopali golobi, pa se je spremenila v iskriv vodomet:

Ulice so se počasi začele polnit.

In terase lokalov prav tako, heheh.
 

Park na Lichtentalerski aleji gre vštric z reko Oos. Oz. včasih vštric, včasih pa je park na obeh straneh. Na vsakih nekaj deset metrov se nizajo mostički.

Tudi življenje na reki je živahno. Tale prav posebne vrste racman se je posesivno držal svoje punce. Kamor ona, tam on.

Vodnjaki, vsepovsod.

Vodometi ...

In še en ...

Sicer se ne spoznam kaj dosti na te reči, bi pa rekla, da je park na Lichtentalerski aleji angleški tip parka. Ogromno je starih, visokih dreves vseh sort,

in cvetočih grmov. V tistem času so cvetele azaleje, po celem mestu, tudi takih barv, kakršnih jih še nisem videla.

Z druge strani reke so preko pogledovale razkošne vile.

Tu pa tam izza krošenj vzniknil kak kip. Ivan Sergejevič Turgenjev, ruski pisatelj, je v Baden Badnu preživel precej let. Le kdo bi mu zameril.

Tako sem po parih kilometrih sprehoda prišla do Goenneranlage.

 To je tisti nasad vrtnic, ki sem ga omenila zgoraj.

Hm, vrtnic ...

Mogoče čez kak mesec ... ali dva.

No, ni bilo vse tako ... heheh ... zeleno.

Onega drugega nasada potem niti nisem šla pogledat.

(se nadaljuje)

Konec tedna v Baden Badnu. 3

V tujih mestih in nedomačih posteljah se običajno zelo zgodaj zbujam, takoj ko se zdani. Tako je bilo tudi v nedeljo zjutraj, na začetku drugega dne v Baden Badnu. Za zajtrk je bilo še prezgodaj, sem pa vseeno sklenila opraviti eno zelo pomembno raziskavo - ugotoviti, koliko časa mi bo zvečer vzela pot iz hotela do dvorane, kjer bo koncert. Žal je ... torej ... raziskavo že na začetku vzel hudič, ker me je na vsakih par metrov premotila kaka interesantna reč. Npr. tale ornament:

Pa tale pogled v ulico:

Pa tale zelo prazna ulica, imenovana Sophienstrase, ki naj bi bila glavna nakupovalna ulica v mestu, z samimi imenitnimi trgovinami:

Pa tale fontana s štorkljami:

Vseeno mi je uspelo pridet do Kurhausa oz. zdraviliškega doma po naše, pred katerim stoji poletno gledališče:

O ne, koncert ni bil tukaj (glede na vreme tisti večer bi bila to zelo zanimiva zadeva, hehe), pač pa v dvorani v Kurhausu oz. natančneje igralnici.

Malo naprej od igralnice se pri tej utici in vrtičku začne sprehajalna pot (po kateri nisem šla). 

Ker so tulipani že odcveteli, za večino drugega cvetja pa je še prezgodaj, so okrasne čebule skorajda edina poživitev morda malo puste zelenine.

Še malo naprej je Trinkhalle. Po naše bi bilo to kot neka dvorana, v kateri se pije.

Zakaj se tako imenuje, nimam pojma, ker noter ni ničesar za popit. Samo tale dolga kolonada, kjer so na steni desno freske, na katerih so uprizorjene lokalne legende.

Na večini slik so vitezi in/ali gole ženske. Za vsakega nekaj, heheh.

Eden od mnogih glasnih prebivalcev zdraviliškega parka:

Kostanjeva aleja poleg letnega gledališča:

Naj nekaj razjasnim: ne zmeraj, ampak kadar imam dober dan, mi je načikana historistična arhitektura 19. stoletja sila všeč. Vsi tile stebrički, kartuše, obrazi, podporniki, listje, razčlenjene fasade ...ah.

Pa tale kovaški izdelček ... rečte, če ni imeniten?

Čeprav včasih zadeve pa le malo pobegnejo izpod nadzora. Človek bi ob pogledu na tole hišo pomislil, da je nekje na morju.

Še en vodnjak, ki so ga golobi izkoristili za kopalnico. 

Tole je razgled po parku pri Karakalovih termah, katerega infrastruktura na prvi pogled zgleda kot mešanec med Čateškimi Toplicami in Rogaško Slatino.

Potem sem šla na zajtrk. Kaj sem počela kasneje, pa v nadaljevanju.

(se nadaljuje)