Torkov sestanek

Enkrat mesečno se moram udeležit sestanka. To je dolgočasno, mučna zadeva zadeva, ki se dolgo vleče, včasih dve uri, včasih tudi dlje. Ker nimam nobene formalne funkcije, moram pa tam bit, sedim nekje v kaki zadnji vrsti in se na smrt dolgočasim. s seboj običajo nosim zvezek, v katerega drugega kot datuma sestanka ne zapišem. Včasih, kot naprimer oni dan, pa se v zvezku najde par kosov belega kartona.
Narisala sem srednjeveško mesto z obzidjem.  V levem zgornjem kotu, pod severozahodnim stolpom, je samostan. Krogci so vodnjaki.

Mesta niso imela tako strogo pravokotnih obzidij, ker to ni bilo najbolj pametno za obrambo. Toliko, da vem za prihodnjič.  Potem je pa še tale pušeljc, ki še ni končan. Nadaljevanje naslednjič, heheh.

Konec tedna v Baden Badnu. 6

Kljub žuljem sem se odločila, da grem pogledat, kaj se še skriva v zgornjem delu mesta. Ulice tam so strme in vsake toliko se pojavijo stopnice.

Ulico nad hotelom je farna cerkev

Ulico malo v hrib in na levo je take spomenik, vendar ne vem, komu je posvečen, ampak je prav veličasten.

Baden Baden je bil zelo popularen med Rusi, tako med plemstvom, bogataši in  umetniki. Nekaj časa je tu živel tudi Gogolj

Dostojevski je  pisal in se predajal odvisnosti od iger na srečo.

 
Ruska  carica Elizabeta, žena tistega Aleksandra I., ki je namahal Napoleona, je bila badenska knežna.

 Mestna hiša.

In spet sem se znašla na Tržnem trgu ... hm ... v nemščini bolj smisleno zveni: Marketplatz.

Kakorkoli že, nad prej omenjeno cerkvijo in trgom je še en park, vendar se je v tistem trenutku spraznila baterija v fotoaparatu. Eh ...
Na poti na "novi" grad, ki sem ga prej omenila, ki je uspelo narediti z njim še eno samo samcato fotografijo - tegale veličastnega mutanta plavice.
 

Na srečo sem imela s seboj telefon z zelo solidnim fotoaparatom.

Do "novega" gradu se s Tržnega trga pride po stopnicah.
 

 Razgledi so krasni.

Grad sam ni nič posebnega. Oz. ni nič. Baje ga že nekaj let prenavljajo, poleg tega pa je privatni lasti in tako zaprt za javnost.

Je pa od tu izhodišče za izlet na stari grad.

Potem sem se spustila dol. Srečala sem vodnjak, ki so ga dali prebivalci tega dela mesta postaviti (če je voda pitna, ni nikjer nič pisalo).

Povsod so stolpiči in lože, ulica pa je tlakovana s kockami. Pravzaprav nikjer v tem delu mesta nisem videla asfalta.

To je tudi velikanski šolski kompleks, ki se je naselil v celi vrsti starih hiš, ki se spuščajo po pobočju hriba.

Še pogled na grad iz parka poleg friderikovih term:

in na pričelje samih term, odkoder na mimoidoče strogo gledata grški bog in sam kralj Friderik (baje se lahko noter človek tudi brez kopalk kopa ... šment, še ena zamujena prilika).

 

Tole pa so Karakalove terme. In seveda so tu tudi povsodprisotni Japonci.

 Še nekaj gastronomskih nasvetov:

* ko boste kje v tujini videli temno vijoličast sladoled, poleg katerega piše cassis, si ga privoščite. Zelo dobra stvar. Razen če ne marate črnega ribeza. To je namreč to.
* še ena frdamano dobra stvar je Passionfruchte Eis. Sladoled od pasijonke.
* privoščite si tudi veliko pivo, tanajvečje. Razen če ne marate piva.

(sledi še eno nadaljevanje)

Konec tedna v Baden Badnu. 5

Imam znanko, katere starša sta pred mnogo mnogo leti, ko je bila še majhna pupa, nekaj časa resno razmišljala, da bi ostali v Baden Badnu. Vendar je bil otrok tako nesrečen tam gori, da so se kmalu vrnili domov. Ime ji je Helena in sem se spomnila na njene prigode, ko sem na eni od klopic v parku, zgledala tole tablico:

Kot se za park namreč spodobi, so povsod klopi. In mnoge imajo takšne tablice. Naslednja napr. me je skoraj malo spravila v jok. 

Moj oče je bil namreč šef strežbe v hotelu. Sicer v ne tako nobel, kot je Brennerjev Parkhotel, ki stoji na nasprotni strani Oosa, ampak z Herr Manfredom in Signorejem Carlom so v istem fohu, anede?

Pomena naslednjega spomenika nisem čisto razumela. Ali je gospod, ki je spodaj napisan, postavil skulpturo v spomin svojemu kužku, ali pa je bil velik ljubitelj psov in je spomenik tu njemu v čast.

Vsekakor je kip nadvse prisrčen.

Med drevesi se odpirajo nenavadni pogledi (neogotska zvonika pripadata evangeličanski cerkvi),

haiku,

poskrbeli so tudi za golobe in povsod so ljudje s kužki.

Če sem šla v eno stran ob reki, sem se vračala po sami aleji, po kateri ima park ime. Poleg imenitnih vil z vrtovi je tam tudi nekaj muzejev. Eden od njih je Frieder Burda Museum, divje moderna zgradba, ki jo je za svojo zbirko umetnin dal zgraditi sin gospe, ki je izdajala revijo Burda.

V Baden Badnu imajo dva gradova. Starejši je ruševina na levi, novi pa tisto, kar se obnavlja na desni. Če me pot še kdaj zanese v te kraje, bom šla prvega vsekakor pogledat.

V iskanju poštnega nabiralnika sem naletela na vse sorte luštnih stvari.V eni od ulic se je za razcvetelimi vrati skrivala štemplarjeva delavnica.

Pa še enkrat čez reko.

Vhod v stransko ulico.

Čuvaj na gradbišču.

Knjižnica, ki je v nedeljo opoldan jasno nisem mogla obiskati, se nahaja v teh treh, arhitektonsko zelo različnih stavbah.

(se nadaljuje)

Konec tedna v Baden Badnu. 3

V tujih mestih in nedomačih posteljah se običajno zelo zgodaj zbujam, takoj ko se zdani. Tako je bilo tudi v nedeljo zjutraj, na začetku drugega dne v Baden Badnu. Za zajtrk je bilo še prezgodaj, sem pa vseeno sklenila opraviti eno zelo pomembno raziskavo - ugotoviti, koliko časa mi bo zvečer vzela pot iz hotela do dvorane, kjer bo koncert. Žal je ... torej ... raziskavo že na začetku vzel hudič, ker me je na vsakih par metrov premotila kaka interesantna reč. Npr. tale ornament:

Pa tale pogled v ulico:

Pa tale zelo prazna ulica, imenovana Sophienstrase, ki naj bi bila glavna nakupovalna ulica v mestu, z samimi imenitnimi trgovinami:

Pa tale fontana s štorkljami:

Vseeno mi je uspelo pridet do Kurhausa oz. zdraviliškega doma po naše, pred katerim stoji poletno gledališče:

O ne, koncert ni bil tukaj (glede na vreme tisti večer bi bila to zelo zanimiva zadeva, hehe), pač pa v dvorani v Kurhausu oz. natančneje igralnici.

Malo naprej od igralnice se pri tej utici in vrtičku začne sprehajalna pot (po kateri nisem šla). 

Ker so tulipani že odcveteli, za večino drugega cvetja pa je še prezgodaj, so okrasne čebule skorajda edina poživitev morda malo puste zelenine.

Še malo naprej je Trinkhalle. Po naše bi bilo to kot neka dvorana, v kateri se pije.

Zakaj se tako imenuje, nimam pojma, ker noter ni ničesar za popit. Samo tale dolga kolonada, kjer so na steni desno freske, na katerih so uprizorjene lokalne legende.

Na večini slik so vitezi in/ali gole ženske. Za vsakega nekaj, heheh.

Eden od mnogih glasnih prebivalcev zdraviliškega parka:

Kostanjeva aleja poleg letnega gledališča:

Naj nekaj razjasnim: ne zmeraj, ampak kadar imam dober dan, mi je načikana historistična arhitektura 19. stoletja sila všeč. Vsi tile stebrički, kartuše, obrazi, podporniki, listje, razčlenjene fasade ...ah.

Pa tale kovaški izdelček ... rečte, če ni imeniten?

Čeprav včasih zadeve pa le malo pobegnejo izpod nadzora. Človek bi ob pogledu na tole hišo pomislil, da je nekje na morju.

Še en vodnjak, ki so ga golobi izkoristili za kopalnico. 

Tole je razgled po parku pri Karakalovih termah, katerega infrastruktura na prvi pogled zgleda kot mešanec med Čateškimi Toplicami in Rogaško Slatino.

Potem sem šla na zajtrk. Kaj sem počela kasneje, pa v nadaljevanju.

(se nadaljuje)