366. Od 23. do 29. decembra 2015 (od rojstnega dneva kraljice Silvije do sv. Tomaža Becketa)

Sem oboževalka 

švedske kraljevske družine. 

In to je vse, kar imam na 

to temo za povedat.

Gremo gledat slike. 

Ja, dobro, sem tudi oboževalka 

Vojne zvezd, 

čeprav se še vedno ne morem pripravit do tega, 

da bi pogledala 

t. i. drugi in tretji del.

23. 12. 15 - Trg francoske revolucije, Lj.

Pekla sem potico. 

Ne morem se ravno pohvalit 

s končnim izdelkom. 

Nekaj je bilo s kvasom narobe. 

Res, majke mi. 

Je bila pa kljub temu užitna. 

Z mlekom in tudi k pivu je dobro šla, 

pa s črnim čajem.

24. 12. 15

25. 11. 15

Moja nova hišica 

za svečke.

26. 12. 15

 

27. 12. 15 - Bela omela

Ajde, dajmo še eno turistično, 

ko je že dolgo nismo.

28. 12. 15 - Ljubljana

Naša lepa punca v službi 

cveti skoraj neprekinjeno 

že več kot eno leto. 

Skoraj zato, 

ker je zdaj kak mesec delala 

popke. 

Čez praznike 

pa so se en za drugim začeli odpirat. 

Kaj še bo!

29. 12. 15

...

Danes praznuje človek, ki mi je s svojo ekipo sodelavcev razveselil marsikatero pusto nedeljsko popoldne in zaradi katerega nikoli nisem zaspala za likalno mizo. Ki je s svojo ekipo sodelavcev ponudil zelo sprejemljivo alternativo neumnim neumnim neumnim silvestrskim teveoddajam in v nezavest ponavljajočim se solzavim ameriškim prazničnim filmom. Velik plesalec in dober igralec. 

Vse najboljše, SRK! In še na mnoga leta!

Alma in štrikanje oz. Olga in jufka

Gledala sem oni dan film Halimina pot. Pošastno žalosten film, če mene vprašate. Ga pa toplo priporočam. V glavnih ženskih vlogah nastopata Alma Prica (ki jo obožujem!) in Olga Pakalović, ki je ravno tako zelo zelo dobra igralka, in sta res pravi duši filma.
Če gledate film čisto, skoraj čisto do konca, se pravi še odjavno špico, sta nekje navedeni dve ženski kot svetovalki igralkam. Torej ne igralcem na splošno, ampak prav posebej igralkam. Ena od od tam imenovanih je Almo Prico učila plesti. In mene (da se malo pobaham) tudi. V filmu je namreč prizor, ki mi je zelo pri srcu, kjer Halima (igra jo Alma Prica, ki jo - še enkrat - obožujem!) dolge zimske dneve preživi ob pletenju. Potem je pa še drug prizor, kjer Safija (Olga Pakalović) razvlači testo za pito. Tega pa se je verjetno naučila od druge svetovalke.
Pletenje in razvlačenje testa za pito, bo kdo rekel, nista neka huda umetnost. Jok, sta. Verjemite, sem videla punce, ki so na prvi uri štrikanja skoraj jokale, ker jim zadeva ni pa ni šla. Testo za jufko? Ne bom se spuščala v sramotne podrobnosti.
Igralci se ob pripravah na snemanje filma ali vajah za predstavo marsikaj naučijo. Sem bila enkrat v gledališču in je igralka izvajala čarodejske trike, heheh. Me pa zanima, če te spretnosti še kdaj kasneje uporabijo. Si Alma splete šal ali kaj bolj zahtevnega? Naredi Olga sirnico za svojega dragega ali prijatelje?

Bitva za Sevastopol

Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje gledala kak ruski vojni film pa da me ni na koncu imelo, da bi se ga napila, si z nečim zavdala ali rezala žile zaradi žalosti, tuge in jada, ki so se uro in pol do dve uri scejali z ekrana. Saj vem, da so te zgodbe bolj ali manj izmišljene, ampak jebeš herojstvo in žrtvovanje in ne vem kaj še vse, če so pa Leonida vrgli z ostalimi mrliči na tovornjak, ga posipali z apnom in odpeljali tja, kamor so pač vozili vso tisto množico mrtvih.

Bokačo ... kao

Najbolj neumno glup glupevski butasto-neumno glup glupevski butast film, kar sem jih gledala zadnji dve leti, je bil Virgin territory. Nekdo je bral Bokača in se se mu štorije zdele zabavne (posebno tista o samostanskem vrtnarju) pa je šel in je poskusil posneti film, pri tem pa je šparal pri kostumografiji, saj so očitno par kostumov kar na slepo potegnili iz najbližjega depoja, kot tisti, ki so snemali film o sevniškem gradu. Na splošno fim lepo pokaže režiserjevo/scenaristovo (ena in ista oseba) grozljivo pomanjkanje izobrazbe oz. huronsko nepoznavanja evropske zgodovine 14. stoletja. Npr. florentinski plemič je hčer obljubil ruskemu grofu (a?!), ki je s seboj prinesel puško. Ne arkebuze, ampak pravo pravcato puško kremenjačo. Muzika ... no, dobro, v to se ne bom spuščala, ker sem videla že boljše filme z muziko, ki je še slabše pasala zraven. Pravzaprav me je sram, da sem ga gledala od začetka do konca. No, vsaj nekoga, če že igralcev ni bilo. In Bokačo se sigurno v grobu obrača, uboga duša.
Ampak ena dobra stvar - ko preberem knjigo, ki jo imam trenutno v delu, se spet lotim starega Đovanija.

Hakohavim šel Šlomi

Včeraj sem gledala jako simpatičen izraelski film o enem fantu, ki je skrbel za svojo precej disfunkcionalno familijo. In se je na koncu odselil od doma in je za vse torte spekel, vsakemu drugačno.