Jetrca

Evo, malo me je sram, ampak ne vem, kako izgledajo goveja jetra. Že dolgo tega sem bila na parih kravjih furežih (tako pravimo pri nas kolinam), ampak od drobovja se spomnim samo velikanskih želodcev. Tudi pri mesarju nisem sigurna, če sem jih kdaj videla, za razliko od kurjih in svinjskih. Niti ne vem, če sem jih kdaj jedla. So sploh primerna za človeško hrano?

Oni dan sem imela na vlaku hecne sanje …

Kakšne zveze ima to z govejimi jetri? Berite naprej.

Torej … hecne sanje. Stvar je taka, da sem zjutraj, še predno je prva budilka prvič zvonila, dobila neprijetne krče v spodnjem delu trupa (zato sem bila budna pred obema budilkama). Ženske veste, o čem govorim. Najbolj zoprn možen čas. Grem na vlak, se počutim kot kup d***a, kakor hitro pa sem se kolikor toliko udobno namestila, me je zmanjkalo. In pridejo sanje.

Posadili so me na avtobus za Novo mesto (mislim, da je bil oče pri tem glavni) in mi rekli, naj mimogrede poberem še nekakšen furež. Niso povedali, za čigavo meso gre, samo da me tam nekje čakajo jetra. In se vozimo mi po ovinkasti in vkreber cesti. Pravzaprav je bilo podobno kot cesta od Novega mesta proti Beli Krajini. Čez čas smo se ustavili v neki vasi, na najbolj ostrem ovinku, kar si ga morete zamisliti. Iz vasi je prihitela ženska v predpasniku in ruti, zlezla na avtobus in spraševala, kdo je prišel po klobase, kdo po glavo, kdo po jetra ... Za slednje sva dvignili roki jaz in še ena ženska. Pravi kmetica, bo še malo za počakat. Potem se je postavila na travnik … se pravi, ovinek je bil v U, vmes je bilo pa par kv. metrov travnika. Torej, postavila se je na tisti travnik in zapela arijo iz Male Floramye. Pa ne v stilu zborčkov podeželskih kulturnih društev, ampak kot gospa iz filmčka pod klikom. Ko je končala, je odhitela nazaj v vas, čez nekaj minut pa pride Freddie Prinze jr. Ne me spraševat, zakaj ravno on, ker vam res ne vem povedat. Meni je on namreč precej oduren, kot moški, anede. No, pogleda Freddie v avtobus in pravi: »Za jetra pridite z mano.« Tista druga ženska je medtem šla nekam po svoje. Freddie me je odpeljal do miz pod drevesi, lepo v senci so stale, začne brusit nož in vpraša: »Koliko?«  No, tega, koliko naj jih prinesem, mi tudi niso povedali. »Koliko jih pa imate?« sem vprašala. Pa mi pokaže na sive kupe nečesa, ki so ležali na mizah. In tuhtam, prvič, čigava jetra so to, da so tako sive barve, če niso morda kuhana in da ne morem vzeti kar vsega, kar tam leži, da bi bilo lepo od mene, če še za ono drugo kaj pustim, anede. Medtem, ko se jaz premišljam, Fredi začne rezat tista siva jetra.

In potem sem odprla oči in smo se že peljali skozi Moste.

Kita

Oni dan sem imela hecne sanje. V teh sanjah so mojo glavo pokrivali dolgi gosti črni lasje. Morali so biti zelo zelo dolgi, kajti ko sem v temi sedela v postelji, sem lahko spletla dolgo debelo kito. Tako dolgo, da sem jo, ko sem legla na blazine, vrgla naprej preko prsi in mi je segala skoraj do popka. Božala sem to dolgo, debelo, črno kito, dokler nisem zaspala. Ampak mislim, da ni bila kaj prida lepo spletena, ker sem pod prsti čutila, da je bil eden od šopov tanjši kot ostala dva.  

Dobar tek želi vam dr. Joca Amsterdam

Oni dan sem imela hecne sanje.

Na pobočju hriba nad našim mestom je bila včasih gostilna (ne, to še niso sanje, to je zares). Zdaj je zaprta (tudi to je žal res), je bila pa svoje čase izredno priljubljen cilj sprehodov. Ko sem bila še majhna, so imeli veliko betonsko teraso in juxebox. Kasneje so naredili prizidek, podoben kozolcu in … no, ne bom zdaj dolgovezila z zgodbami o najboljšem sosedu, zadeva skratka že nekaj let prazna propada.

V mojih sanjah so jo spet odprli. Šla sem pogledat, kako zgleda. Ko sem vstopila, se je prostor spremenil v jedilnico hotela Dunav v Iloku – stebri ob stenah, štukature, tla, pokrita s plišem, samo okna so bila manjša in zagrnjena z zavesami, ki so pralni stroj nazadnje videle leta 1988. Mize so bile postavljene v dolge vrste, kot da bi se pripravljali na banket. Razen tega, da so se po stropu vlekle velike sive pajčevine, me je eden od natakarjev poslal iz svojega rajona na drugo stran prostora (je lepo prosil in njegova razlaga, zakaj se moram presest, je celo logično zvenela). Jedilni list je bila dva centimetra debela knjižica formata A5 z mehkimi platnicami, natisnjena na svetlečem papirju, z veliko, ampak res veliko fotografijami hrane. Na naslovnici je bilo moč prebrati tudi ime novega lastnika, dr. Ta in Ta…. Ne vem, doktor česa je bil, medicine gotovo ne.

Jedilnik je bil internacionalen. Najprej so mi padle v oči slike jedi z žara. Ena se je imenovala oprosti rore. Točno tako: oprosti rore. Šlo je za zadevo iz kruha, zgrajeno v obliki štedilnika s pečico. Vratca slednje (ki ji pri nas po domače rečemo ror) so bila odprta in iz nje so se usipali čevapčiči. Kako je bilo to veliko, ne vem, upam, da ne naravne velikosti. Tam je bil tudi šivalni stroj iz kremenatljcev (zelo verjetno v naravni velikosti).

Kar mi je dvignilo pritisk, je bil jezik. Šlo je za mešanico slovenščine, srbščine, makedonščine in zdi se mi, da sem videla tudi nekaj albanskih besed. Pa ne govorim o imenih jedi, to se mi sploh ne bi zdelo problematično. Stvar je bila taka, da je imela knjiga poglavja: Meso na žaru, Slastice ipd., vsako poglavje pa je imelo dolg uvod (kdo se je v tistem znašel, nimam pojma). Bilo je polno tipkarskih napak. Pravopis? Slovnica? So to kašne Avganistanske jedi s žara? Listam tisto, listam, od supe s grsovim gnedlam mi je sivo prihajalo pred oči, ko se prikaže natakar.

Sem iz gostinske familije, oba starša sta bila v tem poklicu, tako da poznam tudi drugo stran šanka. Vem, da so tudi natakarji pogosto skupaj z gosti žrtve svojih bedastih šefov. Ampak tale … ne vem, no. Takoj sem ga vprašala, zakaj jedilni list ni v slovenščini. Rekel je, da so mednarodno podjetje in imajo te jedilnike enotne za vse lokale (em … kaj?!) »Ampak tukaj je Slovenija in uradni jezik je slovenščina in vi s to knjigo kršite ustavo.« »No,« je hotel biti duhovit, »v teh hribih, kdo pa to ve?« In potem sem dvignila glas: »Kuga?! Samo zato, ker smo hribci, je potem tako jezikovno sranje dobro za nas?! Vas bom inšpekciji prijavila.« Vem, da naj bi obstajala nekakšna služba, jezikovna inšpekcija ali nekaj takega, samo nisem prepričana, če je od njenega posredovanja kaj koristi.

Gostilna se med tem magično napolnila in ostali gostje so se ozirali k nama. Za sosednjo mizo sta se ravno tako magično znašli moja mama in njena prijateljica. Mama je grdo gledala, prijateljica pa se je režala. Jedli sta neko sivo meso in radič.

Natakar je izginil, jaz pa sem vstala in jo mahnila ven. Nisem hotela tvegati in karkoli naročiti. Verjetno bi mi kdo pljunil v juho ali se poscal v pire krompir. Malo pred vrati pa sem naletela na možakarja, za katerega se je izkazalo, da je nekakšen šef. Ne vem, če je bil to tisti dr. iz knjige ali poslovodja. Nosil je kapo s ščitnikom in bil je vitkejši dvojnik Joce Amsterdama. Najprej je vprašal, kdo se je pritoževal nad jedilnim listom. »Jaz, « sem dvignila roko. Začel se je opravičevati, da so naredili vse, kar je v njihovi moči … »Glejte,« sem rekla, »a veste, da je bila med najzgodnejšimi knjigami v slovenščini tudi kuharska?« V redu, to sem se malo zlagala, ker je med 1550 in 1800 in še nekaj preteklo veliko let in tiskarskega črnila. »Če so oni v 18. in 19. stoletju lahko, zakaj ne bi tudi vi danes?«

»Ja, bomo nekaj naredili …« »No, kar dajte. Pridem nazaj … recimo čez dva tedna in če ne bo tole v spodobni slovenščini,« (v resnici sem rekla kot se šika) »vas bom res prijavila.«

In potem sem šla proti morju. Ampak predno sem prišla do tja, sem se zbudila. Poslovodja in natakar bi verjetno rekla, da je to nadvse primerna kazen.

Kasneje sem razmišljala, če bi jih jezikovna inšpekcija lahko zašila tudi zaradi tistih pajčevin pod stropom. In zaves … juk!