366. Od 17. do 23. februarja 2015 (od dne, ko je na svet prišla Patricia Routlege, do sv. Polikarpa)

Tokratni teden tega mojega dnevnika, če mu lahko tako rečem, bom začela s fotografijo projekta za društvo. Oljčne vejice okoli in okoli ...

17. februar 2016

Ne vem, kaj je tole na sliki. Mogoče Eskim, ki sedi na kitovi kosti? Snela sem ga nekje v Ljubljani.

18. februar 2016

... v sredini pa bo morda besedilo.

19. februar 2016

V soboto sem bila na svatbi. No, zdaj pa vprašajte, na čigavi svatbi??

20. februar 2016 - HNK, Zagreb, Hrv.

V nedeljo pa sem šla gledat mjuzikl.

21. februar 2016 - Laško ... oz. Donnin otok

Uf, kar preveč kulture za en vikend. Naslednjega bom preživela s krpo na metli ali pri kaki podobni dejavnosti.
Kakorkoli že, vsak ponedeljek grem mimo skrivnostnega napisa s spodnje fotografije. Skrivnostnega zato, ker nikjer v bližini ni nobenega krampa. Saj veste tisto, ko nekdo stvari postavi nekam, kjer jim ni mesto. Blizu je razno orodje, krampa pa nisem še nikoli videla. Mogoče se nahaja v prostoru za vrati, ampak tam nisem še nikoli bila, tako da res ne bi vedela. To me vsak ponedeljek čisto iz tira spravi.

22. februar 2016

Kolažke sem malo zanemarila zadnje tedne. Mislila sem, da se bom izživljala v nezavest tisti čas, ko sem bila bolna, pa se mi je preveč mantalo pred očmi, da bi bila kaj ustavarjalnega sposobna naredit. No, nocoj sem jih spet spavila nekaj skupaj. Spodnji pravi, da je čas za jabolka.

23. februar 2016

P. s.: sv. Polikarp je zaščitnik pred bolečinami v ušesih ... hm, dobro je to vedeti.

52 tednov in en dan. 26. junij - 2. julij 2014, Rdeča

Nov tematski teden je nastal brez velikega premišljanja, čisto spontano. Rdeča je med drugim ena mojih najljubših barv. Živa je in topla.

26. junij 2014 - pelargonija

27. junij 2014 - na Bogenšperku

28. junij 2014 - HNK v Zagrebu

29. junij 2014 - neke vrste kopriva

30 junij 2014 - plakat, Trubarjeva v Lj.

1. julij 2014 - neprilagojen, Šubičeva v Lj.

2. julij 2014 - grafitarjev frend, Vegova v Lj.

52 tednov in en dan. 16. - 22. januar 2014

16. januar  2014 - hodnik, ZD Brežice

17. januar 2014 - nekaj, kar cveti in smrdi pred ZD Brežice

18. januar 2014 - med dejanji, HNK Zagreb

 

19. januar 2014 - deblo, Osredek

20. januar 2014 - granatno jabolko

21. januar 2014 - urbani vrt, Resljeva ulica v Ljubljani

22. januar 2014 - od jahača u neviht, Gregorčičeva ulica v Ljubljani

Ero sa onoga svijeta

Včeraj sem svoji "zbirki" ... kako že pravijo ... "hrvaških glasbenih mojstrovin"* dodala še eno. Najprej me je malo zmedlo, ker ni imela uverture. Ampak ta tako in tako ni obvezna, anede? Kako sploh oceniti ali je predstava dobra ali slaba? Oz. če je izvedba uspela ali ne? Kar se meni tiče, če se igralci in/ali pevci ravno ne prevračajo pijani po odru in če sopranistki sredi arije ne poči glas, potem je bila predstava dobra. Itak pa vse pove aplavz na koncu. In ta je bil res glasen. Naslednjič bom tudi jaz kričala "bravo".
Scena je bila vsa v toplih odtenkih. Zlata in rumena in bakrena ... Izpod stropa so letela rdeča jabolka in v nekem prizoru so spustili na laksu viseča srčeca, rdeča (gospodična poleg mene je glasno vzkliknila). Na oder so pripeljali dva konja. Belega in malo manjšega, rjavega. Prava pravcata konja. Imela sta vsaj svoj spremljevalko. V zadnjem dejanju so belemu zboristke nosile jabolka, ki jih je z užitkom in špricaje okoli sebe hrustal. Nista se prišla priklonit na koncu. Moški so imeli vsi enake volnene črtaste nogavice. In plašči, ki so jih ženske nosile v zadnjem dejanju, so bili prekrasni. In pri plesu na koncu* sem se spet razcmoljila.
Glavni junak, torej pevec, ki ga je pel, je bil za moj okus malo prestar. Ne vem, zakaj si Erota vedno predstavljam kot mladca na spodnji strani tridesetih. Đula je bila - hvala bogu - mlada punca z močnim nastopom, ne pa zimska hruška, ki se pojavlja na slikah v gledališkem listu.


*ne, to ni iz včerajšnje predstave

Čaruga

Ugledano imam novo predsatvo v HNK. Čaruga. Igrata Goran Grgić in Milan Pleština. Spomladi imajo  premiero Pygmaliona od Shawa, čakam pa tudi decemberski razpored, ker bi šla rada gledat Hrestača.
Mislim, da se bom, kar se gledališča tiče, kar lepo v ZG usmerila. Imam dosti boljše povezave kot z Ljubljano. Če grem  LJ v gledališče, je potem problem, ker se predstave prepozno končajo, da bi še ujela zadnji vlak domov in bi imela (sem imela!) še stroške s prenočitvijo. Da bi se z avtom vozila, pa nima smila, ni to toliko vredno.

Vojna in mir

Ne vem, zakaj, ampak dvorana v Hrvatskem narodnem kazalištu je bila v mojem spominu večja. In ne tako fantastično okrašena. Res pa sem bila nazadnje v njej ohoho let nazaj, še pred Razpadom. In fojer v drugem nadstropju je bil tudi večji. In bolj bleščeč. Res pa je tudi, da sem imela takrat obdobje, ko nisem hotela nosit očal, zato sem videla vse nekako bolj zamegljeno
Ja, predsatva. Pričakovala sem nekaj drugega. Pravzaprav sem pričakovala razočaranje. Še ena lekcija - ne beri/poslušaj kritik, dokler nečesa sam ne vidiš. Sem že računala, koliko zaheric in limonad bi si za 70 kun lahko privoščila v Milenijumu na Bogovićevi (obojega po dvoje, pa še za en keks bi mi ostalo). Ampak je bilo fino, zelo zanimivo. Moje mnenje je, da je predstava sicer narejena za ljudi, ki zgodbo poznajo, ki so prebrali knjigo ... več kot enkrat in ne dolgo tega nazaj. Iz romana so potegnili glavne ideje in zgodbo in jih umestili/ovili v zanimive dramaturške prijeme. Človek, ki pozna roman, je sprva malo zmeden, ampak potem kar pade noter. Sprejme minimalistično opremljeno sceno in nekoliko hektično obnašanje igralcev. Kot pravi pesem, ki jo v zadnje dejanju zapoje Nataša: "in the restless world like this is".
Ne hodim kaj dosti v gledališče, zato so me moderne uprizoritve še vedno včasih vržejo iz tira, čepprav sem videla že kar lep delež ... khm ... vsega in svačega v teatru. Ravno zato ima obisk gledališča zame poseben čar - ker nikoli ne vem, kaj bom doživela.
Igralci so bili ... dobri. To je bilo moje prvo "v živo" srečanje z ljudmi, ki sem jih do sedaj videvala le na TV. Zrinka Cvitešić je bila prav tesnobno vrckava Nataša. Kutuzov, ki bi ga človek počil, samo da se malo strezni. Napoleon, ki bi ga na koncu prvega dejanja najraje objela, kr je bil tako žalosten ... Andrej ... oh Andrej. Pierre ... oh Pierre.
Že smo vzdušje v polni dvorani in sploh sama dvorana sta nekaj, za kar se je splačalo priti. In ugotovila sem, da govorim lepšo hrvaščino od Milene Zupančič.
Morala bom enkrat v zelo bližnji prihodnosti spet prebrat knjigo. In nekje staknit ruski film, tisti Bondarčukov, sedemurni.

Rojstni dan. Drugič

Za rojstni dan sem si v resnici želela samo eno stvar: krožne igle št. 4. Samo zgleda, da si jih bom morala na koncu sama kupit. In ko bom že pri tem, si bom privoščila še kakšen set bambusovih igel.
Imam karto za predstavo. V ponedeljek ob sedmih zvečer, traja 4 ure s pavzami. Deset minut do polnoči imam en mednarodni vlak za nazaj. Če bo vse po sreči, bom v ponedeljek ob pol dveh zjutraj doma, hehe. Samo še logistiko nakupa karte za vlak iz Dobove v Zagreb moram dodelat.

Rojstni dan

Včeraj sem šla malo po ljubljanskih knjigarnah. Čez en mesec in še malo imam rojstni dan in se moram zmislit, kaj mi bojo punce v službi kupile za darilo. Imamo pač en tak hecen običaj. Žal je knjiga o pletenju, ki sem jo gledala pred pol leta, razprodana. Frdamt! Mogoče ... MOGOČE bo ponatis, je rekla gospa. Bom hodila preverjat. Mogoče ... MOGOČE bo v tem mesecu in še malo.
Oni dan sem razmišljala - glede na to, da imam Zagreb čisto blizu - da bi pa kdaj šla na kakšno predstavo. V Komedijo ali HNK. In piše na strani od slednjih, da bojo "vrteli" Vojno in mir po Tolstoju. To bi bilo nekaj! Režira Pandur. Nataša Rostova Zrinka Cvitešić! Pjer Bezuhov Goran Grgić!! Oj radost, oj veselje. In Milena Zupančič kot grofica Rostova. Mislim, da bo tole nekaj, kar si bom privoščila za rojstni dan.