Pravi oni dan moja prijateljica, da ni boljše stvari, kot ravnokar pečen domač kruh, še topel, z maslom. Pa je! Ravnokar pečen domač kruh, še topel, z maslom, pa velika šalca vroče bele "kave" zraven. Tiste neprave, iz ječmena ali cikorije ... kavnega nadomestka, skratka. Opcija je še žlica meda ali marmelade povrhu kruha s putrom.
Meni tale stvar posebno zapaše kakšen dan pozno jeseni in pozimi. Zunaj je tema in megla in dež in mraz in sneg, jaz pa notri na toplem, na fotelju mrcvarim kakšno ročno delo in zraven lovim slike s televizije. In na mizi poleg stoji velika skodelica, tista vijoličasta, kafeta. Včasih z malo več mleka, včasih tudi s sladkorjem. Takrat postanem sempatammentalna.
Moji stari mami sta imeli vedno kastrolco divke/knajpa/seke na štedilniku. Mamina mama ga je pila kar brez mleka, kar je bilo meni takrat nepredstavljivo. Za otroke je dala zraven domače, zjutraj pomolzeno mleko in veliko žlico sladkorja. Očetova mama isto. Doma je mama tole reč redko skuhala, ampak s trgovinskim mlekom ni bila ista. V šoli smo pili pa presladkan čaj in bled benko.
Ko sem šla na svoje, je bila ena od stvari na prvem nakupovalnem seznamu fasenge tudi divka. Ampak mislim, da sem potem kupila tisto škatlo z resnim dr. knajpom. Selila sem se pozimi, samo da guštov po kafetu nisem imela ne vem koliko in mi je praška ostalo vse do naslednje jeseni. Se je strdil, tako da sem potem kuhala trde grude, ki so se šele v kropu kolikor toliko razgradile.
Že od začetka sem imela težave s posodo. Nimam ravno veliko loncev in zato npr. ne bi mogla imeti kafeta par dni vnaprej skuhanega, ker je bilo treba še kaj drugega jesti. Nazadnje sen ga scmarila v piskrcu, v katerem sem potem kuhala makarone, ki so seveda imeli rahel priokus.
Iskala sem lonec, tak starinski, tak, kot sta ga imeli stari mami. Emajliran, malo višji, morda z dvema ročkama. Lep. Nič od tega, kar sem si ogledovala po trgovinah, ni ustrezalo tem kriterijem.
Oni dan sem bila v Zagrebu v eni blagovnici na robu Jelačićplaca. V drugem nadstopju je oddelek s kuhinjsko galanterijo, s piskrci, šalcami ipd. Imajo tiste srebrne lonce iz inoksa, mogoče bi se zadovoljila tudi s kako večjo posodo za kuhanje prave kave (ki je ne pijem). In imajo emajlirane piskrce.
In tam je stal moj lonec za kafe. Beli emajl. Primeren za vse vrste kuhalnih površin. Znoraj bel, zunaj bel, okrašen z drobnimi rožicami, nekoliko oblast, en ročaj in dulček, da se ne sceja. Nese liter in pol. Bil bi greh, če ga ne bi nesla domov.
Zdaj se malo manj bojim zime.
