5/6 (in čebelarske novice)

Nekaj časa je trajalo, ampak končala sem 5. podritnik.

Narejen je med drugim iz mojih rdečih kavbojk. V njih sem pred mnogimi leti pomagala teletu na svet. Fleki so šli dol šele po parih pranjih.

Naredila sem mu tako fensi čipko iz dveh barv. Tokrat si je nisem izmislila sama, ampak sem snela nekaj s pinteresta.

Se da pa tudi lepo zložit, hehe.

In nasproti kostanjeviškega kloštra stoji ganc novi čebelnjak. Danes so ga vselili.

4/6

Še en podritinik! Sem že čez polovico. Ok, priznam, bil je gotov že pred novim letom.

Narejen je iz raznih vrst džinsa in zašit skupaj

Z razmini vrstami rjave prejice. Okoli in okoli pa je taka imenitna rjava kvačkana čipka

Naprstniki

Predstavljam vam svoje nove pripomočke.

Narejena sta iz ostankov đinsa. Taležeči je narejen za palec, vendar gre tudi na vse ostale prste. Naredila sem jih pa zato, ker sem na prstih dobila zareze, posebno na prvem pregibu kazalca, in sem določene projekt morala dat od časa do časa na čakanje, da so se rane zacelile.

Naj še povem, da končujem četrti podritinik in da bo to nekaj najgršega, kar ste kadarkoli videli.

Košarica

Evo mene nazaj. Nekako sem ratala lena. Upam, da bo kmalu boljše. Drugače nič novega. Pridno praznim vrečke in škatle. Tole je eden od rezultatov.

Narejena je iz raznih kosov modrega in sivega đinsa in belega cvirna.

Po mizi so se mi valjali tudi nekakšna mrežica, ne vem, odkod, in dve leseni perlici.

Je trenutno največja, ki sem jo naredila. Ni prišla tako čvrsta, kot sem mislila, da bo, ampak nič zato.

3/6

Ne bom rekla, da ni uspel. Samo ni se ravno izšel, kot sem načrtovala.
Spraznila sem torej par vrečk, v katere sem spravila večje flike đinsa, rebrastega žameta in še nekaj drugih reči. Potem sem jih nekako zašila skupaj (z belo nitjo, glej zadnjo sliko), da sem dobila podolgovat kos ... nečesa, to pa sem potem dvakrat zložila, med plasti stlačila še flike, ki jih nisem mogla nikamor prišiti, in prešila z melirano nitjo.

t. i. zgornja stran

t. i. spodnja stran

Naredila sem še tako obrobo iz iste melirane niti.

Vsak dan sem se pet sekund tudi poigravala z mislijo, da bi zadevo še obkvačkala.
Malo sem razočarana, ker zadeva, glede na to, da je narejena iz 4 plasti, ni debelejša. Po drugi strani pa ... hvala vsevišnjemu, da ni, ker potem res ne vem, kako bi zadevo prešila. No, za vsest je.

Punca mora imeti torbico

... v katero lahko da kak svinčnik, kako beležko, denarnico, telefon, če ga že ima, čigumije ali bombone ... in švicarsko zastavo na zobotrebcu.

Pred nekaj tedni sem se par ur družila z zelo zabavno sedeminpolletno mlado damo. Ker smo šle na eno svečanost, jaz pa sem doma pozabila svojega kraluša, mi je posodila ogrlico, ki pa sem ji jo, ko smo zvečer šle narazen, pozabila vrnit. V zahvalo, opravičilo in ker punca mora imet torbico, sem ji slednjo tudi naredila

Kot sem že nekajkrat povedala, sem trenutno v fazi praznjenja škatel. Imam eno, v kateri hranim bolj specialne kose. Npr. takega vzorčastega, v katerega so oblečene tudi blazine na mojem fotelju.

Pa takega črtastega, ki sem ga izbrala za "podlogo".

Oh, in potem je tu še žep. Kadar razrezujem stare hlače, žepe spravim, nikoli se ne ve, kdaj bojo prišli prav. Tale je bil zelo poseben, z perlicami, obšila sem ga s pisanimi nitmi. Na žalost se mi je prepozno posvetilo, da bi naredila mavrico, nekaj podobnega je pa le nastalo.

In potem sem našla še tele lepe gumbe, nimam pojma, odkod mi.

Najprej sem na sredino prišila žep, potem podlogo, potem pa kos, ki sem ga dobila, dvakrat zložila in ga ročno zašila skupaj. Mislila sem obe plasti - rdečo in črtasto - za tak način zašit, potem pa sem ugotovila, da šiv, ki sem ga izbrala, in robovi "zgornjega" blaga dajo prav lep efekt. Pa na naramnico sem tudi zelo ponosna.

Gumbnici pomežikujeta.

Mislim, da mi je dobro uspela.

Malo prej sta mi frajla in njena mama sporočili, da je torbica srečno prispela.

Alkimija

... je nekaj, s čemer se trenutno se ukvarjam (za štrikanje je prevroče). Iz vrečk, polnih raznih ostankov, in čipk, ki sem jih nahrčkala skozi leta,

poskušam naredit ... no, nekaj.

Kaj bom s tem nekaj potem, moram pa še zgruntat.

2/6

Končala sem 2. podritnik.
 

Kvadratki so skupaj zašiti z raznimi vrstami in barvami niti.

Okoli in okoli pa je "čipka" iz vijoličaste in roza melirane prejice in roza prejice in potem ko je vsega tega zmanjkalo

in ker drugega ni bilo pri roki ...

Pri vogalčkih sem ga malce pošvindlala, ker nikoli ne dodam dovolj petelj, potem pa jih vleče navznoter.

 Se ga pa lahko zloži, hehe.

Še štirje.

Nekaj za pod tazadnjo. 1

Udarila sem po mizi in se lotila škatle s starimi kavbojkami. Oz. z ostanki starih kavbojk, saj so v tistem kupu predvsem hlačnice in žepi.
Da začnem na začetku: rabim nekaj za na stole okoli jedilne mize. Da se človek ravno na gol, trd les ne usede, aneda. Skoraj sem že kupila spužvo, ki bi jo oblekla v nekakšno blago, ampak potem sem razmišljala, dolgo in globoko, o tistih nesrečnih hlačnicah in vreči z mikroostanki blaga, ki se je moram znebit. Aja, pa ves tisti cviren, ki sem ga nahrčkala, tudi tisto je moralo v uporabo. In potem sem prišla na idejo o neki vrsti krpanke, ampak podložene.
Blago sem torej razrezala na kvadratke 4x4 cm, sešila dva pa po dva skupaj in jih mimogrede še napolnila z ostanki blaga in po štiri zašila skupaj.

Tele blazinice sem potem stlačila v "vrečke" iz kvadratkov, velikih 10x10 cm.

Ko se je nabralo 16, sem jih zašila skupaj, da je nastal podritinik velikosti 40x40 cm,

ki sem mu okoli in okoli nakvačkala še ... hm ... recimo temu čipko, hehe.

 Zelo sem zadovoljna z njim. In v delu je že drugi.

Saj res, slike so narejene z mojim novim fotoaparatom, s katerim sem tudi zadovoljna.

366. Od 23. do 31. marca 2016 (od dneva, ko se je rodil Akira Kurosawa, do sv.. Balbine)

Evo, krog je zaključen. 366 dni, 

366 fotografij. 

Zdaj bom pokazala še zadnjih devet. 

Danes sem po radiu poslušala gospo, 

ki se ukvarja z nevrolingvističnim programiranjem. 

Med drugim je dosti reči povedala o pozitivnem mišljenju. 

Tudi o tem, da zelo težko govorimo o nečem na pozitiven način. 

To je takšen, kjer ni besedice na 'n'. 

Zdaj bom v časti zaključku projekta in v znamenju imena mojega bloga 

poskusila napisati tekst, 

v katerem se bom izognila besedici na 'n'.

23. sem posnela dve fotografiji. Prva je za prijateljico, druga pa se je izšla drugače, kot sem pričakovala.

23. 3. 2016 - Vegova, Lj.

Potrebovala cem cel teden, da sem zgruntala, 

kaj pomeni "kvir". 

Roza? Kvir? Itak.

24. 3. 2016 - Soteska, Lj.

Med Rimsko in Gregorčičevo v Ljubljani je prehod, 

ki gre preko dvorišča z galerijo. 

In skozi portal na Gregorčičevi strani je 

simpatičen pogled na Sotesko.

25. 3. 2016 - Soteska, Lj.

Imam dva para hlač, 

ki sta videla že boljše čase, 

potem pa je na nekem mestu nastala luknja 

in jih zdaj nosim za v hribe pa za na vrt ipd. lokacije. 

Tele rjave sem prvič zelo švampato zašila, 

zato sem tokrat ponovila vajo, 

šiv pa utrdila s parimi koščki đinsa, 

ki so se valjali po mizi. 

Jako mi je všeč efekt drobnih prešivov 

in simetrija barv. 

Bi bilo za uporabiti pri katerem od prihodnjih projektov.

26. 3. 2016

27. 3. 2016

Začela sem delati serijo 10 razglednic za swap, 

o čemer bom več napisala 

kdaj drugič.

28. 3. 2016

29. 3. 2016

Enkrat sem že objavila fotografijo škatle s kvačkanimi rožicami. 

Zdaj sem končno našla projekt, za katerega jih bom porabila, 

samo še nekaj desetin jih moram naredit. 

Razni ostanki in melirane prejice so kot nalašč 

za to.

30. 3. 2016

Pozabila sem skoraj, 

kako očarljive so lahko 

črnobele fotografija.

31. 3. 2016

Hkrati so to tudi zadnje fotografije, 

ki sem jih naredila s tem fotoaparatom. 

Naj ti bo lahek elektronski odpad, 

kenonpoveršota3200is. 

Lepo sva se imela skupaj.

(tole zadnje ni bilo ravno pozitivno, hm...).

366. Od 9. do 15. marca 2016 (od dneva, ko se spominjamo Frančiške Rimske, do rojstnega dneva Phillippa de Broce))

Na današnji dan se je rodilo 

nekaj zelo zanimivih ljudi. 

Linda la Plante, npr., 

in Ruth Bader Ginsburg 

pa Ry Cooder ... 

ampak za v naslov sem izbrala g. le Broco, 

ker so mi zelo všeč njegovi filmi.

Oni dan sem imela v rokah rusko revijo, 

ki nima sicer z likovno umetnostjo kaj dosti opravka 

(mogoče se kdaj pa kdaj kak članek 

na to temo pojavi noter, 

ne bi šla pa stavit), 

vendar objavljajo naravnost UAU vinjete.

9. marec 2016

Vsak dan grem enkrat do dvakrat mimo zidu, 

kjer se je poleg roza duha, ki kaže jezik, 

in črnega jahača u neviht 

pojavil pred kratkim še luštem muc. 

10. marec 2016 - Gregorčičeva, Lj.

Projekt ... kaj naj rečem drugega.

11. marec 2016

Ena od prednosti šivanja na roke je tudi, 

da ima človek čas razmišljat, 

v katero stran bo peljal projekt. 

In kako, seveda. 

Pri šivanju na stroj pa je potrebno imeti še fiksundfertig* načrt. 

No, vsaj tako je moje videnje zadeve.

Ko bom odkrila, kaj bo nastalo iz starih kavbojk 

in podobnega, 

bom več o tem napisala.

12. marec 2016

13. marec 2016

Pismenka na spodnji fotografiji baje pomeni 

nebo. 

14. marec 2016

15. marec 2016 - Trubarjeva, Lj.

* te besede pa še nikoli nisem napisala. Kar solzna sem postala.