Čičica

Nadvse občudujem ljudi, ki fotografirajo ptice. Koliko potrpljenja je treba! In dobrih refleksov (da o aparatih niti ne govorimo!).

Tudi s fotografiranjem neživih ptičev je križ. Pihne samo malo sape ob nepravem času, pa je treba vse še enkrat. Ali pa ko se začne kar sam od sebe obračat ...
Ne govorim o mrtvih, pač pa neživih. Takih:

To je projekt, ki sem ga začela kmalu po novem letu. Plan je, da naj bi jih do božiča naredila deset (10), da bojo nastopali kot okraski na drevesu. Ampak ker je tale šele prvi čisto gotov, imam pa še dva, ki ju je samo polovica, je malo verjetno tudi, da bom dosegla polovico tega števila.
Osnova je nekakšno tenko sintetično blago, verjetno za bluze. Ptiček je nanjga narisan s pomočjo šablone. In potem se obris pač napolni z vezenjem. Naphan je z ostanki volne.  
Še z druge strani:

 Obrezan je s cikcak škarjami in nekako se pričakuje, da bodo nitke čez čas odletele stran in bodo ostale resice. Nabavit si moram kake manjše cikcak škarje. Tudi o krempeljcih moram še malo premislit, ali bodo vezeni, kot so te, ali kvačkani.
V bistvu sem zelo zadovoljna z njim.

5/6 (in čebelarske novice)

Nekaj časa je trajalo, ampak končala sem 5. podritnik.

Narejen je med drugim iz mojih rdečih kavbojk. V njih sem pred mnogimi leti pomagala teletu na svet. Fleki so šli dol šele po parih pranjih.

Naredila sem mu tako fensi čipko iz dveh barv. Tokrat si je nisem izmislila sama, ampak sem snela nekaj s pinteresta.

Se da pa tudi lepo zložit, hehe.

In nasproti kostanjeviškega kloštra stoji ganc novi čebelnjak. Danes so ga vselili.

Podritniki - posebna izdaja

Lani poleti sem postala ponosna (ha!) lastnica vreče volne za tapiserije. Zakaj sem jo kupila, vam zdajle ne bi znala povedat. Tapiserij vsekakor nisem imela namena delat. Okoli novega leta sem nekaj poskusila napravit iz nje, pa se je zadeva v pranju nekaj sfuznila. Ne bi je smela prat kot vsako normalno barvasto tekstilijo, pač pa na roke. Ja, seveda! No, novembra se mi je spet stemnilo pred očmi in postala sem ponosna (haha!) lastnica velike škatle raznorazne preje. Bilo je vsega tam notri - prejice za vezenje, preja taka in drugačna, dokončane in nedokončane pletenine itd. itn. Večji del zime sem potem to sortirala, parala in navijala. Rada počnem take reči, mi pride kot meditacija.
Kakorkoli že, veh teh nabavkov se bo počasi treba znebit oz. jih spravit v neko ... no ... drugačno obliko.
Med drugim je bila v tisti škatli tudi neka nadvse čudaška preja, ki sem jo poimenovala pasja dlaka. Še zmeraj se sprašujem, kdo pri zdravi pameti in majhno malenkostjo poznavanja materiala bi šel kaj takega kupit in karkoli delat iz tistega. Bila je groba, na dotik precej neprijetna, barve pa ... šlo je za štiri melirane kombinacije med črno in belo oz. zeleno oz. roza oz. rumeno. Neuporabno do amena. Potem je tam še nekakšna rumena preja, na dotik tudi precej pikljava.
In sem vzela zelo debelo kvačko in iz volne za tapiserije skvačkala kvadrate. Nekateri so enobarvni, nekateri večbarvni. Plan, kaj bo iz tega, se je kar naprej spreminjal. Torej ga ravno ni bilo, anede. Volne je hitro zmanjkovalo, ostalo jo je pravzaprav premalo za spodoben kvadrat. Pa sem vzela iz škatle pasjo dlako in jo skombinirala s tem preostankom.
Dobila sem 24 kvadratkov. Vzela sem belo/črno pasjo dlako in spela po štiri skupaj. Dobila sem 6 velikih kvadratov. Na koncu sem vzela še tisto zorno rumeno prejo in po dva taka velika pokvačkala skupaj.
Dobila sem 3 velike podritnike prav posebnega izgleda. So zelo uporabni za ljudi, ki jih je stvarstvo (kakor mene) obdarilo z velikimi zadnjicami.

K1 - A

K1 - R

K2 - A

K2 - R

Se opravičujem, ampak zgleda, da mi je od K3 uspelo fotografirati samo eno stran. Res ne vem, kako se je to zgodilo. Sicer je druga stran vidna tudi na skupinski sliki malo višje

No, to je pasja dlaka.
Naj pokažem se vogal, ki mi je res krasno uspel:

Zadeva bo šla zdaj v pranje, pa bomo videli, kaj se bo tokrat zgodilo.

4/6

Še en podritinik! Sem že čez polovico. Ok, priznam, bil je gotov že pred novim letom.

Narejen je iz raznih vrst džinsa in zašit skupaj

Z razmini vrstami rjave prejice. Okoli in okoli pa je taka imenitna rjava kvačkana čipka

Naprstniki

Predstavljam vam svoje nove pripomočke.

Narejena sta iz ostankov đinsa. Taležeči je narejen za palec, vendar gre tudi na vse ostale prste. Naredila sem jih pa zato, ker sem na prstih dobila zareze, posebno na prvem pregibu kazalca, in sem določene projekt morala dat od časa do časa na čakanje, da so se rane zacelile.

Naj še povem, da končujem četrti podritinik in da bo to nekaj najgršega, kar ste kadarkoli videli.

Vzorčnik

Že dolgo sem si želela narediti tisto reč, čemur tuja "strokovna literatura" pravi sampler. Prie severnih sosedih in njih severnih sosedih temu pravijo Mustertuch. Mislim, da je vzorčnik zelo primeren slovenski prevod. Torej, na kratko, gre za vezenino tj. za kos vezenega blaga, na katerem so razvrščeni razni vzorci za vezenje, pogosto tudi črke ali kako kratko besedilo. V začetku je bil njihov namen verjetno pedagoški, da so se začetnice naučile osnovnih elementov, vendar so szadeve postale kasneje zelo estetsko izpopolnjene. Glede na to, da ne vem prav veliko o teh rečeh in če bi kdo rad zvedel kaj več, naj ugugla Mustertuch ali embroidery sampler. Vsega je za videt.

Moj pa zgleda takole:

Kos blaga, ki sem ga vzela, ni bil ravno velik, prejice, ki sem jih izbrala, so bili razni ostanki ostankov in zato sem se lahko igrala in kombinirala glede na njihovo količino. Odločila sem se, da bom uporabila samo črke slovenske abecede. Datum v spodnjem desnem kotu je dan, ko sem ga dokončala. Delala sem ga par dni.
Sem zelo zadovoljna z njim. Pri naslednjem pa moram nekaj zgruntat glede razporeda črk.
 

Rožice

Malo sem jezna. Saj verjetno neupravičeno, samo vseeno. Verjetno je krivo to, da sem trenutno v enem takem obdobju, ko se sekiram in jezim in celo jočem zaradi stvari, ki jih v normalnem stanju niti ne opazim oz. me ne ganejo. 

Zgodba je taka: bila sem na sejmu. Na eni od stojnic so prodajali papirnato cvetje. Ponavadi grem kar mimo, ampak danes sem si poželela šopka (evo, še en znak, da nisem čisto normalna ... oz. manj kot ponavadi). Pa sem sem se ustavila in izbirala očem najlepšega. Na drugi strani mize stojita dve gospe, recimo da je eni ime Minka, drugi pa Pavla. Ena reže zelen krep papir, druga belega zelo na hitro obrača med prsti.

Ob meni se ustavi še tretja gospa, oblečena v neke sorte narodno nošo, in hiti govorit, da je iz takega in takega društva, da za valentinovo prirejajo pohod in da zbira dobitke za srečelov, hkrati pa preko mize ponuja prospekt. Prosim lepo, pravi, barvni prospekt turističnega društva od tam in tam. Gospa je bila, kot sem kasneje ugotovila, iz ene od "etnoloških skupin", ki so sodelovale na sejmu. Čeprav je v svoji noši zgledala ... no, kot klošarka. Vse skupaj sem poslušala samo z ušesom in četrt, ker je bila moja pozornost še vedno posvečena rožicam, vendar sem začutila, kako sta gospe Minka in Pavla za trenutek otrpnili, zdi se mi celo, da sta stopili skupaj, strnili vrste. Rekli pa nista nekaj časa nič, celo ena taka neprijetna tišina je zavladala okoli stojnice.

"Hja," je rekla ena od njiju, "kaj bi vam pa dale?"

Prosim??!!

"Ja, kako rožo," je odrezala gospa iz društva.

Spet tišina. Zdaj sem se že zelo očitno delala, da smo na svetu samo jaz in rožice in nič drugega.

"Hja, veste," je rekla ga. Minka, "tukaj imamo stvari od večih žensk."

Na stojnici je bila kot izvajalka napisana samo ena oseba, verjetno ga. Minka, ampak sem pokapirala, kaj je hotela reči. In tukaj mi je majčkeno stopila para na očala.

Dobro, vem, da krep papir nekaj stane. Pa žice za stebelca tudi nekaj stanejo. Pa delo in čas ... ooo, o tem veliko vem. Razumem, da si gospe v manufakturi ge. Minke ta zaslužek najverjetneje delijo, da si s tem denarjem izboljšujejo standard. Ampak da nista mogli žrtvovat za srečelov par rožic ali en pušeljček ... Slednji, narejen iz treh rožic in malo suhe trave, me je stal en ušiv, keben evro. Rožica, papirnata, posamezna verjetno ne več kot 50 centov ... In če pušeljčke dela ga. Vera, bi ... ne vem ... magari pri naslednjih dveh kupcih ceno dvignile za 50 centov, če jim je že tako hudo za tisti evro (ne, niso izdajale računov).

Od gospe v noši sem izprosila prospekt in jim bom naslednji teden poslala eno od mojih uovirjenih vezenin. Tudi mene nekaj stane blago in cvirn in še marsikaj in dnevi so mi prekratki za vse, kar bi rada in kar moram početi. In ne maram valentinovega. Ampak, kebat ga, zakaj ne bi drugi uživali v njem, če jim je že do tega?? In obožujem srečelove.

3/6

Ne bom rekla, da ni uspel. Samo ni se ravno izšel, kot sem načrtovala.
Spraznila sem torej par vrečk, v katere sem spravila večje flike đinsa, rebrastega žameta in še nekaj drugih reči. Potem sem jih nekako zašila skupaj (z belo nitjo, glej zadnjo sliko), da sem dobila podolgovat kos ... nečesa, to pa sem potem dvakrat zložila, med plasti stlačila še flike, ki jih nisem mogla nikamor prišiti, in prešila z melirano nitjo.

t. i. zgornja stran

t. i. spodnja stran

Naredila sem še tako obrobo iz iste melirane niti.

Vsak dan sem se pet sekund tudi poigravala z mislijo, da bi zadevo še obkvačkala.
Malo sem razočarana, ker zadeva, glede na to, da je narejena iz 4 plasti, ni debelejša. Po drugi strani pa ... hvala vsevišnjemu, da ni, ker potem res ne vem, kako bi zadevo prešila. No, za vsest je.

Punca mora imeti torbico

... v katero lahko da kak svinčnik, kako beležko, denarnico, telefon, če ga že ima, čigumije ali bombone ... in švicarsko zastavo na zobotrebcu.

Pred nekaj tedni sem se par ur družila z zelo zabavno sedeminpolletno mlado damo. Ker smo šle na eno svečanost, jaz pa sem doma pozabila svojega kraluša, mi je posodila ogrlico, ki pa sem ji jo, ko smo zvečer šle narazen, pozabila vrnit. V zahvalo, opravičilo in ker punca mora imet torbico, sem ji slednjo tudi naredila

Kot sem že nekajkrat povedala, sem trenutno v fazi praznjenja škatel. Imam eno, v kateri hranim bolj specialne kose. Npr. takega vzorčastega, v katerega so oblečene tudi blazine na mojem fotelju.

Pa takega črtastega, ki sem ga izbrala za "podlogo".

Oh, in potem je tu še žep. Kadar razrezujem stare hlače, žepe spravim, nikoli se ne ve, kdaj bojo prišli prav. Tale je bil zelo poseben, z perlicami, obšila sem ga s pisanimi nitmi. Na žalost se mi je prepozno posvetilo, da bi naredila mavrico, nekaj podobnega je pa le nastalo.

In potem sem našla še tele lepe gumbe, nimam pojma, odkod mi.

Najprej sem na sredino prišila žep, potem podlogo, potem pa kos, ki sem ga dobila, dvakrat zložila in ga ročno zašila skupaj. Mislila sem obe plasti - rdečo in črtasto - za tak način zašit, potem pa sem ugotovila, da šiv, ki sem ga izbrala, in robovi "zgornjega" blaga dajo prav lep efekt. Pa na naramnico sem tudi zelo ponosna.

Gumbnici pomežikujeta.

Mislim, da mi je dobro uspela.

Malo prej sta mi frajla in njena mama sporočili, da je torbica srečno prispela.

V delu

Uau, več kot en mesec je, odkar sem nazadnje kaj objavila. No, da ne bo mislil kdo, da sem umrla ali kaj takega, samo na kratko, s čim se trenutno ukvarjam.

1. Podritinik št. 3
bo krpanka. Glavno že imam, še obrobo moram narediti. Se da pri šivanju z iglo dobit kak defekt v prstih? Nekaj kot je npr. teniški komolec ali vnetje karpalnega živca? Oni dan sem do poznih ur vtikala iglo v več plasit đinsa in me zdaj prvi trije prsti bolijo.

2. Kvačkana odeja iz kvadratkov
Ker sem invalidka v prste in bo moral podritinik počakati, da se pozdravim, mimogrede še malo kvačkam. Materiala sem si zdaj nabavila dovolj, da zadevo brez neumnih izgovorov končam, kot sem si jo zamislila.

3. Torbica
Dobro, malo sem pretiravala. Z debelimi šivankami ne morem nič delat, s tenkimi ni problem. Itak bo torbica iz raznih ostankov večinoma delana s šivalnim strojem, samo manjša vezenina mora biti narejena ročno. Aja, torbica je za zelo zabavno sedeminpolletno dečvico. Imela bo žep, rešen s starih kavbojk in lepe gumbe.

Ko bo katera od reči končana, se spet oglasim.

Alkimija

... je nekaj, s čemer se trenutno se ukvarjam (za štrikanje je prevroče). Iz vrečk, polnih raznih ostankov, in čipk, ki sem jih nahrčkala skozi leta,

poskušam naredit ... no, nekaj.

Kaj bom s tem nekaj potem, moram pa še zgruntat.

Smetnjak, smetišče itd.

Verjetno sem vam že pravila od svoje sestrične, tiste, ki ima dve punčki? Ki sem ji za poročno darilo izvezla prt, punčkama pa naredila krpanki, ko sta se rodili? Če nisem, zdaj veste. Baje je tatretje dete, ki je na poti, tudi punčka. Ampak za to krpanke ne bom naredila, evo. Zato, ker je v soboto dopoldan prišel en gospod, ki je prinesel steklo za bratovo mizo pa sliko, ki jo je dala mama na novo uokvirit. Slika je zelo luštna, malo abstaktna, ampak če od blizu pogledaš, je polno rožic notri. Okoli ima pa roza paspartu, popackan z belo barvo. Zej ne vem, ali so tisti fleki že od začetka na njej, se pravi kao umetnost, ali se je to kasneje zgodilo. Ker ko sem vprašala mamo, kje jo je dobila (za rojstnodnevno darilo je še malo prezgodaj), je rekla, da sta jo sestrična in njen možakar dobila za .... pazte to! ... za poročno darilo in sta jo hotela stran vržt. Imajo pri njihovi hiši vsaj enkrat na leto take pospravljalne akcije. Imam zdaj zelo utemeljen sum, da so tudi prt in krpanki končali v kontejnerju. Sem jo že parkrat prosila, če bi mi prt za razstavo posodila, pa ga ne najde, pravi.
Imam precej projektov za sebe nedokončanih. Pulover, pa še štiri podritnike, za kvačkano odejo sem si spet materiala nabrala, treba bo kaj o čestitkah premislit, rada bi začela novo spretnosti ali dve ... Res nimam ne časa ne volje delat reči za ljudi, ki tega ne cenijo. Krpanki (1, 2) res nista bili iberlepi, prt je bil pa nekaj najboljšega, kar sem kadarkoli naredila. In če ji že niso bili všeč, bi jih na bolhi prodala ali v staro šolo odnesla. Ne pa v kontejner.

2/6

Končala sem 2. podritnik.
 

Kvadratki so skupaj zašiti z raznimi vrstami in barvami niti.

Okoli in okoli pa je "čipka" iz vijoličaste in roza melirane prejice in roza prejice in potem ko je vsega tega zmanjkalo

in ker drugega ni bilo pri roki ...

Pri vogalčkih sem ga malce pošvindlala, ker nikoli ne dodam dovolj petelj, potem pa jih vleče navznoter.

 Se ga pa lahko zloži, hehe.

Še štirje.

Swap 2016

IHanna je spet organizirala svoj svetovno znano izmenjavo doma narejenih razglednic in spet sem se prijavila.

IHanna had organized her world famous DIY postcards swap and I joined in.

Najprej sem mislila naredit 10 kolažev, ker sem bila že ravno pri tem početju. Vendar so šle zadeve v smer, ki mi ni bila preveč všeč (razen ena ali dve), zato sem vse skupaj opustila. Mogoče drugo leto.

I planned to do 10 collages, as I worked on them at the time, only on smaller format. But things went in direction I didn't like much (except one or two pieces), so I abandoned the idea. Next year, perhaps. 

 

Potem pa sem se spomnila na škatlo s kvačkanimi rožicami. Par let nazaj sem njih namreč obsedeno delala, ne vem več, zakaj. No, škatla v resnici ni prav velika, zato sem naredila še nekaj deset cvetkov. Moram rečt, da sem postala prava majstrica.

Then I remembered the box full of crocheted flowers. I was making them - for reason unknown - obsessively two or three years ago. Honestly, box is not very big. So I made additional flowers, 10 or 40. I became quite good at making them.
 

Ker so mi bile rožice same malo dolgočasne za gledat, sem poiskala še dva vzorca za deteljice. A štiriperesnih sem naredila smo deset - eno na vsako kartico.

Flowers alone - that was my thinking - seemed a little bleak to look at. So I found 2 patterns for clover. I made only 10 4-leafed - to put one on every card.

 

Kartice so zdaj na poti v ZDA, Anglijo in na Novo Zelandijo. Upam, da bojo prispele v enem kosu. Celotno kolekcijo pa si lahko ogledate TUKAJ.

Cards are on their way - to the USA, England and on New Zealand. I hope they will arrive in one piece. You can see the whole collection HERE.

Nekaj za pod tazadnjo. 1

Udarila sem po mizi in se lotila škatle s starimi kavbojkami. Oz. z ostanki starih kavbojk, saj so v tistem kupu predvsem hlačnice in žepi.
Da začnem na začetku: rabim nekaj za na stole okoli jedilne mize. Da se človek ravno na gol, trd les ne usede, aneda. Skoraj sem že kupila spužvo, ki bi jo oblekla v nekakšno blago, ampak potem sem razmišljala, dolgo in globoko, o tistih nesrečnih hlačnicah in vreči z mikroostanki blaga, ki se je moram znebit. Aja, pa ves tisti cviren, ki sem ga nahrčkala, tudi tisto je moralo v uporabo. In potem sem prišla na idejo o neki vrsti krpanke, ampak podložene.
Blago sem torej razrezala na kvadratke 4x4 cm, sešila dva pa po dva skupaj in jih mimogrede še napolnila z ostanki blaga in po štiri zašila skupaj.

Tele blazinice sem potem stlačila v "vrečke" iz kvadratkov, velikih 10x10 cm.

Ko se je nabralo 16, sem jih zašila skupaj, da je nastal podritinik velikosti 40x40 cm,

ki sem mu okoli in okoli nakvačkala še ... hm ... recimo temu čipko, hehe.

 Zelo sem zadovoljna z njim. In v delu je že drugi.

Saj res, slike so narejene z mojim novim fotoaparatom, s katerim sem tudi zadovoljna.

366. Od 23. do 31. marca 2016 (od dneva, ko se je rodil Akira Kurosawa, do sv.. Balbine)

Evo, krog je zaključen. 366 dni, 

366 fotografij. 

Zdaj bom pokazala še zadnjih devet. 

Danes sem po radiu poslušala gospo, 

ki se ukvarja z nevrolingvističnim programiranjem. 

Med drugim je dosti reči povedala o pozitivnem mišljenju. 

Tudi o tem, da zelo težko govorimo o nečem na pozitiven način. 

To je takšen, kjer ni besedice na 'n'. 

Zdaj bom v časti zaključku projekta in v znamenju imena mojega bloga 

poskusila napisati tekst, 

v katerem se bom izognila besedici na 'n'.

23. sem posnela dve fotografiji. Prva je za prijateljico, druga pa se je izšla drugače, kot sem pričakovala.

23. 3. 2016 - Vegova, Lj.

Potrebovala cem cel teden, da sem zgruntala, 

kaj pomeni "kvir". 

Roza? Kvir? Itak.

24. 3. 2016 - Soteska, Lj.

Med Rimsko in Gregorčičevo v Ljubljani je prehod, 

ki gre preko dvorišča z galerijo. 

In skozi portal na Gregorčičevi strani je 

simpatičen pogled na Sotesko.

25. 3. 2016 - Soteska, Lj.

Imam dva para hlač, 

ki sta videla že boljše čase, 

potem pa je na nekem mestu nastala luknja 

in jih zdaj nosim za v hribe pa za na vrt ipd. lokacije. 

Tele rjave sem prvič zelo švampato zašila, 

zato sem tokrat ponovila vajo, 

šiv pa utrdila s parimi koščki đinsa, 

ki so se valjali po mizi. 

Jako mi je všeč efekt drobnih prešivov 

in simetrija barv. 

Bi bilo za uporabiti pri katerem od prihodnjih projektov.

26. 3. 2016

27. 3. 2016

Začela sem delati serijo 10 razglednic za swap, 

o čemer bom več napisala 

kdaj drugič.

28. 3. 2016

29. 3. 2016

Enkrat sem že objavila fotografijo škatle s kvačkanimi rožicami. 

Zdaj sem končno našla projekt, za katerega jih bom porabila, 

samo še nekaj desetin jih moram naredit. 

Razni ostanki in melirane prejice so kot nalašč 

za to.

30. 3. 2016

Pozabila sem skoraj, 

kako očarljive so lahko 

črnobele fotografija.

31. 3. 2016

Hkrati so to tudi zadnje fotografije, 

ki sem jih naredila s tem fotoaparatom. 

Naj ti bo lahek elektronski odpad, 

kenonpoveršota3200is. 

Lepo sva se imela skupaj.

(tole zadnje ni bilo ravno pozitivno, hm...).