Kar mi je veselje: gradovi

Prikaz objav z oznako gradovi. Pokaži vse objave

torek, 28. marec 2017

Obvestilo

Naj samo povem, da je od sobote grad Podsreda spet uradno odprt skoraj vse dni v tednu.

torek, 7. junij 2016

Konec tedna v Baden Badnu. 6

Kljub žuljem sem se odločila, da grem pogledat, kaj se še skriva v zgornjem delu mesta. Ulice tam so strme in vsake toliko se pojavijo stopnice.

Ulico nad hotelom je farna cerkev

Ulico malo v hrib in na levo je take spomenik, vendar ne vem, komu je posvečen, ampak je prav veličasten.

Baden Baden je bil zelo popularen med Rusi, tako med plemstvom, bogataši in umetniki. Nekaj časa je tu živel tudi Gogolj

Dostojevski je pisal in se predajal odvisnosti od iger na srečo.

Ruska carica Elizabeta, žena tistega Aleksandra I., ki je namahal Napoleona, je bila badenska knežna.

Mestna hiša.

In spet sem se znašla na Tržnem trgu ... hm ... v nemščini bolj smisleno zveni: Marketplatz.

Kakorkoli že, nad prej omenjeno cerkvijo in trgom je še en park, vendar se je v tistem trenutku spraznila baterija v fotoaparatu. Eh ...
Na poti na "novi" grad, ki sem ga prej omenila, ki je uspelo narediti z njim še eno samo samcato fotografijo - tegale veličastnega mutanta plavice.

Na srečo sem imela s seboj telefon z zelo solidnim fotoaparatom.

Do "novega" gradu se s Tržnega trga pride po stopnicah.

Razgledi so krasni.

Grad sam ni nič posebnega. Oz. ni nič. Baje ga že nekaj let prenavljajo, poleg tega pa je privatni lasti in tako zaprt za javnost.

Je pa od tu izhodišče za izlet na stari grad.

Potem sem se spustila dol. Srečala sem vodnjak, ki so ga dali prebivalci tega dela mesta postaviti (če je voda pitna, ni nikjer nič pisalo).

Povsod so stolpiči in lože, ulica pa je tlakovana s kockami. Pravzaprav nikjer v tem delu mesta nisem videla asfalta.

To je tudi velikanski šolski kompleks, ki se je naselil v celi vrsti starih hiš, ki se spuščajo po pobočju hriba.

Še pogled na grad iz parka poleg friderikovih term:

in na pričelje samih term, odkoder na mimoidoče strogo gledata grški bog in sam kralj Friderik (baje se lahko noter človek tudi brez kopalk kopa ... šment, še ena zamujena prilika).

Tole pa so Karakalove terme. In seveda so tu tudi povsodprisotni Japonci.

Še nekaj gastronomskih nasvetov:

* ko boste kje v tujini videli temno vijoličast sladoled, poleg katerega piše cassis, si ga privoščite. Zelo dobra stvar. Razen če ne marate črnega ribeza. To je namreč to.
* še ena frdamano dobra stvar je Passionfruchte Eis. Sladoled od pasijonke.
* privoščite si tudi veliko pivo, tanajvečje. Razen če ne marate piva.

(sledi še eno nadaljevanje)

torek, 16. februar 2016

366. Od 10. do 16. februarja 2016 (od sv. Haralampija do sv. Julijane)

Takole, v roke sem vzela še drugega od dveh spocanih "pečvorkov". Ta je zelen in gor bo prav posebna vezenina (če mi bo uspela). In kdor bo imel kaj za pregovarjat ... no, glede na to, kar so mi dale, nimajo pravico se zmišljevat.

10. februar 2016

Oni dan sem bila v Zaprešiču po nekih opravkih. In ko sem že ravno hodila tam okoli, sem šla še do Novih dvorov. Tole drevesce ima gvišno kakih sto let in plus. Je bilo še sadika, ko je moj praded preganjal Jelačićeve konjen po posesti. Nasploh je bil prekrasen dan.

11. februar 2016 Novi dvori Zaprešić, Hrv.

Kvadratek št. 37 ali 38, se mi zdi.

12. februar 2016

13. februar 2016 - Podsreda

Ugotovila sem, da so kovanci po 1 in 10 centov med trgovci in podobnimi najmanj priljubljena sorta drobiža v vesolju. Avtomatske blagajne se jih pa prav nič ne branijo, samo časa si je treba vzet.

14. februar 2016

Oni dan sem mami tožila, da samo ona dobiva risbice. Naslednji dan zvečer pa me je čakalo cca 10 takih pisano porisanih kosov papirja.

15. februar 2016

16. februar 2016

torek, 17. november 2015

366. 11. - 17. november 2015 (od Martina iz Toursa, škofa, do Gregorja iz Toursa, isto škofa)

Ta teden je bil nenavaden.

Zgodila se mi je ena zanimiva stvar,

zaradi katere sem trenutno

v neki čudni napol otopelosti ...

skoraj kot bi bila zaljubljena.

No, dobro, pustimo zdaj to,

mogoče vam bom kdaj kasneje kaj več napisala o tem.

Zdaj pa me zanima,

če ste že videli kdaj tako velikega prašnega mačka?

Sem sigurna, da niste.

11. 11. 2015

Grad, gradiček ...

Posebno imeniten izgleda,

če se noter da svečko

in ugasne luči.

Samo ne tega pravit

mojemu nečaku.

12. 11. 15

Oni dan je na Ljubljano padla gosta megla.

Zelo zanimivo.

Baje je bil to včasih precej

pogost pojav.

Spomnila sem se

na svojega ranjkega profesorja s fakultete,

ki je vedel ogromno stvari.

Enkrat nam je pravil zgodbo o natakarju,

ki ga je prišel vprašat,

kako nastane ljubljanska megla

(nekaj o vlagi z Barja,

ne me spraševat podrobnosti).

13. 11. 15 - Kongresni trg, Lj.

14. 11. 15

15. 11. 15

Naj vam povem nekaj

o stvareh s

spodnje fotografije.

To so še zadnji ostanki materiala

za šal.

16. 11. 15

Kutina.

Dobila sem jo od brata

kot tolažilno darilo,

ker ni hotel posaditi

kutinovega drevesa.

Ker ... kaj pa lahko počneš z njimi??!!

Slive, marelice, ameriške borovnice ...

samo kutine ne bo.

Kadar se stanovanje dobro segreje,

cela kuhinja

diši po njej.

17. 11. 15

P. s.: ali veste, da je S. Kierkegaard svetnik Luteranske cerkve? Kaj človek vse ne izve ...
P. s. 2: pri tejli legendi osv. Martinu mi ena stvar ni čisto jasna: zakaj ni dal beraču celega plašča?

ponedeljek, 10. november 2014

Grad. 2

Nekaj dni pozneje mi je mama rekla, da je tudi nečak 2 naročil grad, ampak manjši. To pa zato, da nečak 1 ne bo mogel "noter".
Nič spraševat.
Eno kartonsko škatlo, dve rolici od vece papirja in ostalega kasneje:

Tudi ta ima dvižni most:

Zgoraj pa loputo, ki se dviga in spušča:

In pa okna na vseh štirih straneh in na enem od stolpičev.

Tale bifora, npr., je dokaz, da je bil grad zgrajen v obdobju romanike, heheh.

sobota, 8. november 2014

Grad

Oni dan sta nečaka hodila za mano, ko sem pospravljal in povsod, jasno, vtaknila svoja smrčka. In potem je eden od njiju, ko je videl, kaj imam v špajzi, rekel, naj naredim grad. Sem rekla: "Nimam tako velikega kartona, da bi ti lahko šel noter." Pa je rekel: "Pa naredi majhnega."
In tako sem iz škatle, mislim, da od mleka, dveh rolic od vece pairja, rdečega darilnega papirja, paličic za ražnjiče, črnega cvirna in papirnatega lepilnega traku zmojstila skupaj grad.

Ima, kakor lahko vidite, tudi dvižni most. Zgoraj, tj. za parapetom, je ploščad, na katerem lahko stojita kralj in kraljica ...

Nisem povedala??

Torej, ko je bil grad gotov, pravi nečak, da naj naredim še kralja in kraljico. Logično, anede? Pa sem mu dala staro številko Globusa in mu rekla, naj najde kako lepo tetico, da bo za kraljico. Skupaj sem spravila še nekaj ovojnega papirja in načela zlat karton. KER kralj in kraljica morata imeti krone!

Drugi nečak je medtem izginil. Kasneje smo izvedeli, da se je urezal z olfa nožem in je šel k dedotu po prvo pomoč, potem pa je za par ur zaspal na fotelju.

Torej, kraljica.

Potem sva poiskala še glavo za kralja.

Potem pa je rekel, da morava narediti še monstra, ki bo grozil gradu in se bo kralj sabljal z njim. Očitno je prišlo do nesporazuma, ker je na koncu nastal gusar.

In potem je iz iste reklam kot kraljico velel izrezati še papigo (pobec je levičen pa ni mogel sam, ker takrat še nisem primernih škarij), ker ni gusar ni gusar brez papige.

Takole sta zgledala skupaj:

Ne vem, kaj se je zgodilo gusarju (verjetno isto kot se slej kot prej vsem njegovim kolegom), skratka izginil je, tako da papiga zdaj živi s kraljem in kraljico.