Konec tedna v Baden Badnu. 5

Imam znanko, katere starša sta pred mnogo mnogo leti, ko je bila še majhna pupa, nekaj časa resno razmišljala, da bi ostali v Baden Badnu. Vendar je bil otrok tako nesrečen tam gori, da so se kmalu vrnili domov. Ime ji je Helena in sem se spomnila na njene prigode, ko sem na eni od klopic v parku, zgledala tole tablico:

Kot se za park namreč spodobi, so povsod klopi. In mnoge imajo takšne tablice. Naslednja napr. me je skoraj malo spravila v jok. 

Moj oče je bil namreč šef strežbe v hotelu. Sicer v ne tako nobel, kot je Brennerjev Parkhotel, ki stoji na nasprotni strani Oosa, ampak z Herr Manfredom in Signorejem Carlom so v istem fohu, anede?

Pomena naslednjega spomenika nisem čisto razumela. Ali je gospod, ki je spodaj napisan, postavil skulpturo v spomin svojemu kužku, ali pa je bil velik ljubitelj psov in je spomenik tu njemu v čast.

Vsekakor je kip nadvse prisrčen.

Med drevesi se odpirajo nenavadni pogledi (neogotska zvonika pripadata evangeličanski cerkvi),

haiku,

poskrbeli so tudi za golobe in povsod so ljudje s kužki.

Če sem šla v eno stran ob reki, sem se vračala po sami aleji, po kateri ima park ime. Poleg imenitnih vil z vrtovi je tam tudi nekaj muzejev. Eden od njih je Frieder Burda Museum, divje moderna zgradba, ki jo je za svojo zbirko umetnin dal zgraditi sin gospe, ki je izdajala revijo Burda.

V Baden Badnu imajo dva gradova. Starejši je ruševina na levi, novi pa tisto, kar se obnavlja na desni. Če me pot še kdaj zanese v te kraje, bom šla prvega vsekakor pogledat.

V iskanju poštnega nabiralnika sem naletela na vse sorte luštnih stvari.V eni od ulic se je za razcvetelimi vrati skrivala štemplarjeva delavnica.

Pa še enkrat čez reko.

Vhod v stransko ulico.

Čuvaj na gradbišču.

Knjižnica, ki je v nedeljo opoldan jasno nisem mogla obiskati, se nahaja v teh treh, arhitektonsko zelo različnih stavbah.

(se nadaljuje)

Konec tedna v Baden Badnu. 4

Koncert je bil šele ob osmih zvečer, se pravi da sem imela ves dan časa za raziskovanje. Ker obožujem parke, sem sklenila obiskati tistega na Lichtentalerski aleji (Lichtentaler Allee), kjer naj bi bil tudi nasad vrtnic (obožujem vrtnice!) in še enega na grajskem hribu pa še drug nasad vrtnic malo dlje stran od centra mesta.

Najrej sem tako rekoč za vogalom naletela na yarnbombing:

 fontana, kjer so se kako uro prej kopali golobi, pa se je spremenila v iskriv vodomet:

Ulice so se počasi začele polnit.

In terase lokalov prav tako, heheh.
 

Park na Lichtentalerski aleji gre vštric z reko Oos. Oz. včasih vštric, včasih pa je park na obeh straneh. Na vsakih nekaj deset metrov se nizajo mostički.

Tudi življenje na reki je živahno. Tale prav posebne vrste racman se je posesivno držal svoje punce. Kamor ona, tam on.

Vodnjaki, vsepovsod.

Vodometi ...

In še en ...

Sicer se ne spoznam kaj dosti na te reči, bi pa rekla, da je park na Lichtentalerski aleji angleški tip parka. Ogromno je starih, visokih dreves vseh sort,

in cvetočih grmov. V tistem času so cvetele azaleje, po celem mestu, tudi takih barv, kakršnih jih še nisem videla.

Z druge strani reke so preko pogledovale razkošne vile.

Tu pa tam izza krošenj vzniknil kak kip. Ivan Sergejevič Turgenjev, ruski pisatelj, je v Baden Badnu preživel precej let. Le kdo bi mu zameril.

Tako sem po parih kilometrih sprehoda prišla do Goenneranlage.

 To je tisti nasad vrtnic, ki sem ga omenila zgoraj.

Hm, vrtnic ...

Mogoče čez kak mesec ... ali dva.

No, ni bilo vse tako ... heheh ... zeleno.

Onega drugega nasada potem niti nisem šla pogledat.

(se nadaljuje)

Konec tedna v Baden Badnu. 3

V tujih mestih in nedomačih posteljah se običajno zelo zgodaj zbujam, takoj ko se zdani. Tako je bilo tudi v nedeljo zjutraj, na začetku drugega dne v Baden Badnu. Za zajtrk je bilo še prezgodaj, sem pa vseeno sklenila opraviti eno zelo pomembno raziskavo - ugotoviti, koliko časa mi bo zvečer vzela pot iz hotela do dvorane, kjer bo koncert. Žal je ... torej ... raziskavo že na začetku vzel hudič, ker me je na vsakih par metrov premotila kaka interesantna reč. Npr. tale ornament:

Pa tale pogled v ulico:

Pa tale zelo prazna ulica, imenovana Sophienstrase, ki naj bi bila glavna nakupovalna ulica v mestu, z samimi imenitnimi trgovinami:

Pa tale fontana s štorkljami:

Vseeno mi je uspelo pridet do Kurhausa oz. zdraviliškega doma po naše, pred katerim stoji poletno gledališče:

O ne, koncert ni bil tukaj (glede na vreme tisti večer bi bila to zelo zanimiva zadeva, hehe), pač pa v dvorani v Kurhausu oz. natančneje igralnici.

Malo naprej od igralnice se pri tej utici in vrtičku začne sprehajalna pot (po kateri nisem šla). 

Ker so tulipani že odcveteli, za večino drugega cvetja pa je še prezgodaj, so okrasne čebule skorajda edina poživitev morda malo puste zelenine.

Še malo naprej je Trinkhalle. Po naše bi bilo to kot neka dvorana, v kateri se pije.

Zakaj se tako imenuje, nimam pojma, ker noter ni ničesar za popit. Samo tale dolga kolonada, kjer so na steni desno freske, na katerih so uprizorjene lokalne legende.

Na večini slik so vitezi in/ali gole ženske. Za vsakega nekaj, heheh.

Eden od mnogih glasnih prebivalcev zdraviliškega parka:

Kostanjeva aleja poleg letnega gledališča:

Naj nekaj razjasnim: ne zmeraj, ampak kadar imam dober dan, mi je načikana historistična arhitektura 19. stoletja sila všeč. Vsi tile stebrički, kartuše, obrazi, podporniki, listje, razčlenjene fasade ...ah.

Pa tale kovaški izdelček ... rečte, če ni imeniten?

Čeprav včasih zadeve pa le malo pobegnejo izpod nadzora. Človek bi ob pogledu na tole hišo pomislil, da je nekje na morju.

Še en vodnjak, ki so ga golobi izkoristili za kopalnico. 

Tole je razgled po parku pri Karakalovih termah, katerega infrastruktura na prvi pogled zgleda kot mešanec med Čateškimi Toplicami in Rogaško Slatino.

Potem sem šla na zajtrk. Kaj sem počela kasneje, pa v nadaljevanju.

(se nadaljuje)