Dunaj. 4

In zdaj glasba!

Zakaj sem torej že šla na Dunaj? Zaradi glasbe.
Koncertna hiša oz. Konzerthaus je zelo nobel ustanova.

Zlato in kristalni lestenci pa to. Kot zagrebška HNK.

Tako izgleda, ko se napolni:

Ker je Maestro Italijan, sem skušala med ljudmi, ki so prišli na njegov koncert, najti njegove rojake. Tamle v prvi vrsti, prvi štrije sedeži desno, so bili. Pa v eni od lož malo nižje od mene je sedel en gospod, ki je zgledal kot kak taljanski grof.
Ampak dobro, pustimo to.
Koncert sam je bil fantastičen. F A N T A S T I Č E N. Maestro in njegov orkester so zbrane Dunajce, ki ziher niso lačni dobre glasbe, vrgli iz zoknov.

Mene je parkrat skoraj spravil v jok. Naprimer, ko so zaigrali Alla presse con una verde milonga, ali Stelle di jazz, ki sem si jo popevala, odkar je prišel marec v deželo. Na koncu pa me je imelo, da bi kričala bravi in bravo in kar se še takih stvari kriči, ampak ... mi je bilo nerodno.

Zaključek

Bogme, bilo je vredno vsakega centa.

Dunaj. 3

Biseri

V mestu lahko zamerkate vsakršnih drobnih, zabavnih reči. Npr. trgovinica, kjer je celo leto božič:

nasproti nje je gostilna, kjer lahko pojeste veliiiiik pohan šnicelj, imajo pa lepo zanimivo opremo, npr. ta lestenec:

V Mestnem parku:

Kip škofa, ki se skriva pri vhodu v zakristijo cerkve sv. Ruperta:

Pa tale rečica, imenovana Dunaj, ki se na začetku parka kar pojavi izpod pod mestnih ulic, par sto metrov naprej pa se izliva v Donavo:

In glejte tole kravo, ki kocka. Pa še očala nosi!

Dunaj. 2

Arhitektura

Saj ne, da sem v življenju kaj prida potovala, ampak Dunaj sodi med mojih pet najljubših krajev na celem svetu. Rada ima stara mesta, ozke ulice, ki se kar naenkrat odprejo v trge in trgiče, razgibane fasade starih slogov ... In Dunaj vse to ima.

Stadtpark

Stadtpark

Stadtpark

Stadtpark

Malo naprej od Mestnega parka v smeri Donave je zgradba Ministrstva za družino itd. Vendar, ko sem videla okrasje, sem najprej pomislila, da gre za obrambno ali notranje ministrstvo:

Prvostni načrt za popoldanski sprehod po Mestu je bil prehoditi Ring od Švarcengergovega trga do ulice Marka Avrelija. A na tej poti je toliko ozkih ulic, ki človeka prav kličejo, da stopi vanje:

Na drugem koncu pa je grška pravoslavna cerkev:

Vrata in okrasje stavbe nasproti Stare mestne hiše:

Fantje bodibilderji so bili štirje, ampak me je minilo veselje, da bi pritisnila še četrtega postavljača.

Še ena tipična ulica 1. becirka:

Dunaj. 1

Uvod

Lani jeseni sem si za rojstni dan podarila koncert Paola Conteja na Dunaju. Koncert je bil sicer pretekli ponedeljek, ampak karte je dobro kupiti čim prej. Pa tudi primeren kvartir za spanje se prej dobi, če se ga išče čimbolj zgodaj.
Minilo je torej teh ... koliko že ... 5 mesecev. V torbo sem spakirala belo svileno bluzo, zelen suknjič, taboljše čevlje in še par stvari in jo z vlakom mahnila na Dunaj.
Vrstni red italijanskih zadev gre pri meni takole: Maestro Conte, potem doooolgo nič, potem tiramisu in špageti in makaroni itd. itd. potem spet doooolgo nič in potem mogoče kaj, česar se zdaj ne morem spomnit. Umberto Eco?
Najprej pa naj povem, da ne znam italijansko. Tu pa tam razumem kako besedo. Se pravi, da niti ne vem večino časa, kaj Maestro prepeva. Vendar sta mi všeč glasba in njegov glas.

Hotel

V slepi ulici, par vogalov od Sv. Štefana. Ne predraga, zelo šik ustanova.

Edina napaka je bila, če dobro pomislim, pošatno mehka postelja.