Psalm 23

Ena mojih fiksih idej ni več fiksna. No, tudi ideja ni več. Pravzaprav je postala zelo resnična in otipljiva.
Lani poleti sem naredila še en eksperiment z barvanjem blaga z naravnimi barvili. Tokrat je bil v igri črni čaj. Kos blaga sem stlačila v kozarec za vlaganje in vsakič, ko sem pila črni čaj z mlekom, sem zraven dala vrečko in cca centimeter vroče vode. Nekako do konca avgusta je bil kozarec poln, vse skupaj sem pustila stat še nekaj tednov. Blago je prišlo ven lisasto - razni odtenki rjave, zelo zemeljsko, zelo naravno, hehe. Tisti čas še nisem vedela, kaj bom z zadevo, ker ... no, bila je lisasta.
 Blago se je nekaj časa valjalo okoli, potem pa sem v začetku leta stopila v akcijo.
Najprej sem naredila rjavo obrobo in tako lepo borduro na obeh ožjih koncih:

Potem se je zadeva spet nekaj časa svaljkala z ene strani mize na drugo. Nekega dne v začetku februarja pa sem peljala avto na servis in se utaborila v enem od brežiških kafičev z debelo francosko knjigo s fonti za križkanje črk in se lotila Vzorca.

Zgruntala sem, da je excel krasna stvar za te reči. Sestaviš mrežo in pobarvaš kvadratke. Kadar se kakšne besede in /ali skupine črk ponovijo, se jih samo skopipejsta. Potem, seveda, ko zračunaš, kako velike naj bodo črke, da bo ja celo besedilo šlo gor.

 Barva prejice je bila seveda zelena. Vzela sem pet ali šest različnih odtenkov, na koncu sem rabila samo tri.

Fotografije so bile narejene, predno sem prtiček oprala v stroju. Nekaj čajne barve, a ne veliko, je šlo dol. Ima par manjših napak, ampak jih ne mislim naglas razglašat, ker sem zelo zadovoljna s tem, kar je nastalo.

Ps 23,1-3*

Sprva je bil dogovor, da bo na kose bež paname prišel tradicionalni vzorec, nekaj z nageljčki in bordure ali kaj takega, verjetno celo nekaj z rumeno, ker je nekje v vzorčastem blagu tudi ena črta v tej barvi. Vendar za lep tradicionalen vzorec potrebujemo lepo zašit kos paname, kjer ne bojo linije kar nenadoma izginile pod šiv in podobno. Rumena bi se pa na tej barvi blaga izgubila.

Potem pa sem zbolela. In ko ima človek tam okoli 38 stopinj vročine, mu klikerji malo drugače delujejo.

 Vzorec za oljčne vejice sem že imela. Pa tudi idejo, da bi na krajše trakove izvezla grozdje, vendar nimam nobenega pametnega muštra. Nekaj sem začela risat, ampak potem me je prešinilo, da nima smisla komplicirat, da bom kar povsod okoli in okoli naredila oljke.

Tudi v male trikotnike v drugem krogu ...

... ki so drugačne barve, ker mi je prejice iz prvega kroga zmanjkalo, trenutno pa imam prepoved na kupovanje novih materialov.

Obožujem psalm 23. Tako prijeten je, vsaj prve tri vrstice. V duhu zmeraj vidim travnik poleg potoka, kamor se človek lahko uleže in počije. Sonce sije, ptički pojejo ... Kakorkoli že, načrt je bil - sprva - da bi na kvadraten, središčni kos blaga spravila cel psalm 23, vendar tega čudeža nisem mogla izpeljat, ker preprosto ni bilo dovolj prostora, tudi če bi uporabila najmanjši možni font pisave. Celo prejšnjo soboto sem mozgala o tej zadevi, celo program za izdelavo vzorcev mi je odpovedal spoštovanje, na koncu pa sem zrisala svoj font in ga prilagojenega specifiki prostora uporabila na tej vezenini. 

Čeprav sem študirana, torej vsaj v teoriji tudi pismena, se mi je pripetila nekaj nerodnosti. Ki sem jih, ko je bilo vse končano (in - ah jebi ga - fotografije posnete), tudi popravila. Zadeva je zdaj brezhibna in čaka, da se iz nje naredi - kaj pa drugega! - blazina. 

Cel psalm je ideja za kak naslednji projekt. 

Ali pa Visoka pesem, ojme!

* Psalm 23, vrstice 1-3

Dediščina

Ne vem, kako naj začnem ...

Naučila me je kvačkati in vesti. Umrla je pred več kot 20 leti. Imela je raka.

Bila je odlična pletilja. Vedela sem, da je imela lepo zbirko igel in podobnega. A za njenega življenja me te reči niso zanimale. Ko pa sem pred časom začela delati lastno zalogo orodja, sem se dostikrat spomnila na tisto škatlo, ki je stala na mizici z rožami v spanici  njenega nemškega stanovanja. Iz nje sem eno leto vzela kovinsko kvačko št. 3 in je nikoli vrnila. A od takrat je minilo že preveč let, njene stvari so prišle v roke drugih ljudi.

Pred nekaj meseci so hišo, ki jo je gradila z možem, dali na prodaj. Kar se je zgodilo po tem, je preveč zapletena (in čudna) štorija, ki se vas niti ne tiče, zato je ne bom pisala.

Kakorokoli že, v nedeljo so mi v naročje priletele knjiga, škatla in vrečka.

Naj vam povem nekaj o knjigi. V hišo je prišla takrat, ko je šla ma mina najmlajša sestrična k birmi. Vsi, ki so zrasli gor v vernih družinah, so baje takrat dobili to knjigo. 

Tole je kupil njen mož. Bila mi je blazno všeč. Slike v njej ... Zgodbe ... To je bil moj prvi stik s svetim pismom. Kdo bi si želel boljšega. In lepšega.

Zadevo sem imela kar naprej v rokah. Predvsem zato, ker drugih knjig razen te in one debele o zdravilnih zeliščih ni bilo pri hiši. Pa tako rada sem brala! Šlo je celo tako daleč, da sta me imela na sumu, da me zanima verski poklic.
Nimam pojma, kaj se je s knjigo dogajalo zadnjih 20 let in še malo. Ampak je v presneto dobrem stanju. Nič plesniva, nič povita od vlage, samo malo prašna.

Dajmo zdaj o škatli.
To je TISTA škatla!

Polna je igel, videla sem nekaj kvačk, bucik ... Pravzaprav ne vem, kaj vse je noter. V zelo bližnji prihodnosti jo bom obrnila okoli.

Ko sem delala preliminarni pregled, sem naletela na tole dozico, v kateri je nekaj ropotalo.

Najprej me je skoraj rahlo kap, vendar so v njej spravljene velikouhe igle.
Potem pa še tole čudo. O tem sem do sedaj samo slišala in brala.

Zdaj pa sem postala ponosna lastnica enega para. Ljubi bog, saj niti ne vem, kako se jim reče!
Pa ovitek od kvačke št. 3,5. Nekje v osemdesetih letih je stala 2,6 mark. Za tako cifro se danes dobijo v evrih.

Zdaj pa še vrečka.
Vrečka je bila pravzaprav največji šok. Večji kot škatla. V njej je bilo nedokončano pletenje.

Vsaka vrsta je pletena v desno.

Ali v levo, nisem še preučila, kam so obrnjene petlje na igli.
Ne vem, kaj je hotela narediti. Mogoče je to del jope/puloverja. Mogoče ogrinjalo.
Hotela sem vse skupaj potegnit z igel in razparat, potem pa me je nekaj ur kasneje prešinilo, da je to verjetno zadnja stvar, ki jo je delala. 

Zadevo sem sklenila dokončati. Oz. plesti, dokler ne zmanjka preje. Ne vem, kaj točno bo, neke vrste šal verjetno. Takega, ko ga bom lahko spela s kako broško ali kaj takega. Strah me je samo, da ne bom mogla slediti njenemu ritmu. Zdi se mi namreč, da imam bolj trd prijem, da je imela ona bolj mehko roko, če razumete.

Hvala, stara mama.