Akvizicija (iliti kriza polnih vrečk in škatel)

Zej pa res, zej pa čisto čisto zares:

DO NADALJNEGA TI JE 

PREPOVEDANA 

KAKRŠNAKOLI NABAVA MATERIALA.

Torkov sestanek

Enkrat mesečno se moram udeležit sestanka. To je dolgočasno, mučna zadeva zadeva, ki se dolgo vleče, včasih dve uri, včasih tudi dlje. Ker nimam nobene formalne funkcije, moram pa tam bit, sedim nekje v kaki zadnji vrsti in se na smrt dolgočasim. s seboj običajo nosim zvezek, v katerega drugega kot datuma sestanka ne zapišem. Včasih, kot naprimer oni dan, pa se v zvezku najde par kosov belega kartona.
Narisala sem srednjeveško mesto z obzidjem.  V levem zgornjem kotu, pod severozahodnim stolpom, je samostan. Krogci so vodnjaki.

Mesta niso imela tako strogo pravokotnih obzidij, ker to ni bilo najbolj pametno za obrambo. Toliko, da vem za prihodnjič.  Potem je pa še tale pušeljc, ki še ni končan. Nadaljevanje naslednjič, heheh.

4/6

Še en podritinik! Sem že čez polovico. Ok, priznam, bil je gotov že pred novim letom.

Narejen je iz raznih vrst džinsa in zašit skupaj

Z razmini vrstami rjave prejice. Okoli in okoli pa je taka imenitna rjava kvačkana čipka

Naprstniki

Predstavljam vam svoje nove pripomočke.

Narejena sta iz ostankov đinsa. Taležeči je narejen za palec, vendar gre tudi na vse ostale prste. Naredila sem jih pa zato, ker sem na prstih dobila zareze, posebno na prvem pregibu kazalca, in sem določene projekt morala dat od časa do časa na čakanje, da so se rane zacelile.

Naj še povem, da končujem četrti podritinik in da bo to nekaj najgršega, kar ste kadarkoli videli.

Vzorčnik

Že dolgo sem si želela narediti tisto reč, čemur tuja "strokovna literatura" pravi sampler. Prie severnih sosedih in njih severnih sosedih temu pravijo Mustertuch. Mislim, da je vzorčnik zelo primeren slovenski prevod. Torej, na kratko, gre za vezenino tj. za kos vezenega blaga, na katerem so razvrščeni razni vzorci za vezenje, pogosto tudi črke ali kako kratko besedilo. V začetku je bil njihov namen verjetno pedagoški, da so se začetnice naučile osnovnih elementov, vendar so szadeve postale kasneje zelo estetsko izpopolnjene. Glede na to, da ne vem prav veliko o teh rečeh in če bi kdo rad zvedel kaj več, naj ugugla Mustertuch ali embroidery sampler. Vsega je za videt.

Moj pa zgleda takole:

Kos blaga, ki sem ga vzela, ni bil ravno velik, prejice, ki sem jih izbrala, so bili razni ostanki ostankov in zato sem se lahko igrala in kombinirala glede na njihovo količino. Odločila sem se, da bom uporabila samo črke slovenske abecede. Datum v spodnjem desnem kotu je dan, ko sem ga dokončala. Delala sem ga par dni.
Sem zelo zadovoljna z njim. Pri naslednjem pa moram nekaj zgruntat glede razporeda črk.
 

Od parkeljnov, vampirjev in spet nazaj

Danes smo imeli mulca par ur. In smo pri kosilu se pogovarjali o parkljih … aktualna tema, anede. Pa ne vem točno, kako je nanesel pogovor na vampirje … In potem smo pri meni pogledali dva filma o Drakuli. Celo znanost sta iz tega naredila. Pa kaj če pride sem? Kaj se zgodi, če Drakula (=vampir) ugrizne policaja? Kako se Drakula piše? Zakaj se spremeni v prah, ko pride sonce? A je močen? A vidi čez drevo? Zakaj ima Drakula križ v hiši, če se ga boji (to je v enem filmu van Helsing naredil križ iz dveh svečnikov)? Če še ne veste, je Drakulica ženski vampir in najboljše je imet križ, česen in žegnano vodo, če pa še sonce sije, mu pa res ni več pomoči.
Ampak potem smo pogledali še par filmov o parkljih. Drakula, dragi moji, je mila mucica proti njim.

Košarica

Evo mene nazaj. Nekako sem ratala lena. Upam, da bo kmalu boljše. Drugače nič novega. Pridno praznim vrečke in škatle. Tole je eden od rezultatov.

Narejena je iz raznih kosov modrega in sivega đinsa in belega cvirna.

Po mizi so se mi valjali tudi nekakšna mrežica, ne vem, odkod, in dve leseni perlici.

Je trenutno največja, ki sem jo naredila. Ni prišla tako čvrsta, kot sem mislila, da bo, ampak nič zato.

Rožice

Malo sem jezna. Saj verjetno neupravičeno, samo vseeno. Verjetno je krivo to, da sem trenutno v enem takem obdobju, ko se sekiram in jezim in celo jočem zaradi stvari, ki jih v normalnem stanju niti ne opazim oz. me ne ganejo. 

Zgodba je taka: bila sem na sejmu. Na eni od stojnic so prodajali papirnato cvetje. Ponavadi grem kar mimo, ampak danes sem si poželela šopka (evo, še en znak, da nisem čisto normalna ... oz. manj kot ponavadi). Pa sem sem se ustavila in izbirala očem najlepšega. Na drugi strani mize stojita dve gospe, recimo da je eni ime Minka, drugi pa Pavla. Ena reže zelen krep papir, druga belega zelo na hitro obrača med prsti.

Ob meni se ustavi še tretja gospa, oblečena v neke sorte narodno nošo, in hiti govorit, da je iz takega in takega društva, da za valentinovo prirejajo pohod in da zbira dobitke za srečelov, hkrati pa preko mize ponuja prospekt. Prosim lepo, pravi, barvni prospekt turističnega društva od tam in tam. Gospa je bila, kot sem kasneje ugotovila, iz ene od "etnoloških skupin", ki so sodelovale na sejmu. Čeprav je v svoji noši zgledala ... no, kot klošarka. Vse skupaj sem poslušala samo z ušesom in četrt, ker je bila moja pozornost še vedno posvečena rožicam, vendar sem začutila, kako sta gospe Minka in Pavla za trenutek otrpnili, zdi se mi celo, da sta stopili skupaj, strnili vrste. Rekli pa nista nekaj časa nič, celo ena taka neprijetna tišina je zavladala okoli stojnice.

"Hja," je rekla ena od njiju, "kaj bi vam pa dale?"

Prosim??!!

"Ja, kako rožo," je odrezala gospa iz društva.

Spet tišina. Zdaj sem se že zelo očitno delala, da smo na svetu samo jaz in rožice in nič drugega.

"Hja, veste," je rekla ga. Minka, "tukaj imamo stvari od večih žensk."

Na stojnici je bila kot izvajalka napisana samo ena oseba, verjetno ga. Minka, ampak sem pokapirala, kaj je hotela reči. In tukaj mi je majčkeno stopila para na očala.

Dobro, vem, da krep papir nekaj stane. Pa žice za stebelca tudi nekaj stanejo. Pa delo in čas ... ooo, o tem veliko vem. Razumem, da si gospe v manufakturi ge. Minke ta zaslužek najverjetneje delijo, da si s tem denarjem izboljšujejo standard. Ampak da nista mogli žrtvovat za srečelov par rožic ali en pušeljček ... Slednji, narejen iz treh rožic in malo suhe trave, me je stal en ušiv, keben evro. Rožica, papirnata, posamezna verjetno ne več kot 50 centov ... In če pušeljčke dela ga. Vera, bi ... ne vem ... magari pri naslednjih dveh kupcih ceno dvignile za 50 centov, če jim je že tako hudo za tisti evro (ne, niso izdajale računov).

Od gospe v noši sem izprosila prospekt in jim bom naslednji teden poslala eno od mojih uovirjenih vezenin. Tudi mene nekaj stane blago in cvirn in še marsikaj in dnevi so mi prekratki za vse, kar bi rada in kar moram početi. In ne maram valentinovega. Ampak, kebat ga, zakaj ne bi drugi uživali v njem, če jim je že do tega?? In obožujem srečelove.

Zvežček

Pred nekaj tedni, neko oblačno, vlažno soboto, sem se v ateljeju v 5. ali 6. nadstropju stavbe v enem od novozagrebških četrti naučila koptske vezave. To je knjižna vezava, kjer so vezice, to so niti, ki vežejo knjižni blok, izpostavljene soncu in dežju in megli in ostalim elementom. Pri običajnih knjigah, anede, jih ne vidimo. Koptski se imenuje, ker so ga uporabljali v Egiptu v času zgodnjega krščanstva.
Ne bom šla v podrobnosti, kako se vezava dela, ker imate na netu kup zelo dobrih vodičev. Samo vguglajte koptska vezava ali coptic binding. 
Torej, ko sem prišla tisti dan domov s Hrvaške, sem potegnila na plano gajbico z raznimi papirji, ki sem jih nabirala skozi leta. Presortirala, razvrstila, nekaj tudi zmetala stran sem precejšen kup paprija, nekaj sem ga pa že pripravila za vezanje. In včeraj sem iz prvega kupčka naredila prvi samostojni zvezek.

Za šive pri kraju nisem čisto prepričana, če sem jih prav naredila.

In nabavit si moram smirkov papir, da bojo platnice malo bolj reprezentativno izgledale.

Drugi bo sigurno boljši!

 

3/6

Ne bom rekla, da ni uspel. Samo ni se ravno izšel, kot sem načrtovala.
Spraznila sem torej par vrečk, v katere sem spravila večje flike đinsa, rebrastega žameta in še nekaj drugih reči. Potem sem jih nekako zašila skupaj (z belo nitjo, glej zadnjo sliko), da sem dobila podolgovat kos ... nečesa, to pa sem potem dvakrat zložila, med plasti stlačila še flike, ki jih nisem mogla nikamor prišiti, in prešila z melirano nitjo.

t. i. zgornja stran

t. i. spodnja stran

Naredila sem še tako obrobo iz iste melirane niti.

Vsak dan sem se pet sekund tudi poigravala z mislijo, da bi zadevo še obkvačkala.
Malo sem razočarana, ker zadeva, glede na to, da je narejena iz 4 plasti, ni debelejša. Po drugi strani pa ... hvala vsevišnjemu, da ni, ker potem res ne vem, kako bi zadevo prešila. No, za vsest je.