Voščilo

Da bi zdravje vas cel' let' služilo.

Da ljubezni nikdar ne bi falilo.

Da kruha bi bilo obilo.

Da vse zlo bi se od vas odbilo.

Skratka ... da bi novo leto srečno se vam odvilo.

Vam želi

                                     Urška

Mrzlo je na Severnem morju, oj Jagoda

Mama in oče sta za dedka mraza dobila kape. Oz. kapi. Vsak eno.
Naj predstavim najprej Mrzlo je na Severnem morju.

Spletena je iz temnomodre preje, ki sem jo kot kapo in eno stvar za okoli vratu lani dobila na izmenjavi izdelkov. Ker mi je bila kapa prevelika, tisto za okoli vrata pa pretesno, sem oboje razparala (oprosti, Goce) in dobila kar precej materiala.

Model, ki sem ga izbrala, je baje bil zelo uporabljan v času druge svetovne vojne (zato tudi tako ime)

in nameravam v bližnji prihodnosti enako narediti tudi zase, v zeleni ali smb boji, če mi jo bo kje uspelo stakniti.
Drugačna zgodba pa je z Oj jagoda.

Model sem si izmislila sama, jaz, samo se mi še sanja ne, kakšni so proporci. Tj. nisem si pisala, kaj sem delala. Se pravi, ne bi znala sestavit navodil, e.

 
Gre v glavnem za kombinacijo rebrastega (4 d, 4 l) in riževega vzorca. Narejena je iz rdeče majšperške nike, ki se je tokrat izredno lepo obnašala (ponavadi se mičkeno mucka).

Fotografije so bile posnete 24. decembra 2011 na Javorovici.

Hočem sneg!

Hočem sneg, kot je na sliki, ne pa samo par milimetrov razmočenega na havbi.

Zagreb, 19. december 2009

Obcestni križi. 7

Med Kostanjevico na Krki in Slivjem.

Iz očetove delavnice. 6

Še ena Jezikova nedelja:

 

ki ima tudi drugo stran (ampak je tudi raje ne bi pokazala, hehe). Avtor risbe je ... mislim, da mu je bilo ime Andrej Novak. Bil je zelo znan karikaturist, umrl pa je nekje konec osemdesetih ali v začetku devedesetih.

Še nekaj prigodnih značk:

Oglata na desni ima tudi drugo stran:

Trta, 11. 12. 2011

Iz očetove delavnice. 5

Stran A ...

... stran R (žlica je imela napise samo po eni strani)

Hotel Sremič več ne obstaja. Oz. natančneje - firma s tem imenom več ne obstaja. Stavba še stoji in ima zdaj drugo ime (in na zunaj zgleda kot rimsko kurbišče, če se mene vpraša).

Obcestni križi. 6

Kostanjevica na Krki. Zraven mosta. In sladoledarja (hehehe!).

Iz očetove delavnice. 4

Prigodne značke (iz bukovine, barvane s flomastrom):

 Novoletna čestitka.

 

Obcestni križi. 5

Golobinjek.Eden mojih najljubših.

Iz očetove delavnice. 3

Vsako leto, nekje po drugi polovici aprila, se na Bohorju odvija Jezikova nedelja. Ko sem bila še mlajša (nekako takrat, ko so nastale značke, hehe), smo se je udeležili vsako leto. Zdaj pa so minila leta, kar sem nazadnje bila na Bohorju (sempatammentalen vzdih). Moj oče je nekoč prišel na idejo, da moramo biti za to priložnmost ustrezno opremljeni ... em, označeni. Nekaj časa je delal tudi značke za zmagovalce. Pravi zadnjič moj brat, ki gre večkrat gor, da je nekaj teh značk, narejenih tam v osemdesetih, še vedno v enem od prostorov doma na Bohorju. In da jih je dosti tudi "zmanjkalo", hehe.

S sprednje strani (tasrednja je narejena na bukovini) ...

... z zadnje strani

Tale je tudi na bukovini. Gostilna še obstaja, samo ni več restavracija in ni več Pod Gorjanci

GTZS je pa (vsaj zdi se mi) Gostinsko turistični zbor ali zveza Slovenije ali nekaj takega. Moji starši so bili tem fahu in sta hodila občasno tudi na takšna srečanja.

Obcestni križi. 4

Dolenje Brezovo (med Blanco in Sevnico). Venec okoli trpečega je plastičen in ga zamenjajo na leto ali dve. Ne vem, zakaj se mi zdi, da je pred ok. 20 leti včasih tu stal drug križ, ki pa se je pogreznil in so ga nadomestili s tem, ki je na sliki (mogoče se motim)

Iz očetove delavnice. 2

Sprednja stran

Zadnja stran

Iz očetove delavnice. 1

Oni dan ... no, v resnici kar nekaj časa nazaj, je ate sklenil malo pospraviti delavnico. "Malo pospraviti" je precej raztegljiv pojem, kadar gre za očetovo delavnico. Največkrat se konča tako, da kako stvar samo prestavi iz enega v drug kot. Ampak tudi to je nekaj, anede? Nooo, kakorkoli že, med tem določenim pospravljanjem je na svetlo potegnil leseno škatlo, v kateri je imel razne prčkarije, s katerimi se je ukvarjal skozi leta in mu jih je uspelo shraniti. Tokrat pa se je odločil, da jih bo vrgel proč (beri: v stričevo kurilnico). "Ne, ne , ne, počakaj, jih bom pofotkala," sem rekla in tekla domov po aparat.
Medtem, ko sem kos za kosom zlagala po tleh delavnice, sva se pogovarjalo o tem, da bi pa mogoče nekega dne pofotografirala vse njegove izdelke, predvsem lesene skulpture. Seveda je bil za, ampak je začel mleti, da je rabimo žaromete, pa pravo podlago pa ozadje itd. itd. ... Ni se mi dalo razpravljati z njim o tem. Moj argument bi bil, da se da s čisto preprosto dnevno svetlobo in svetlim zidom naredit zelo v redu fotografije, oz. še boljše kot z oh in sploh žarometi, bliskavicami ipd. navlako. Evo, tejele fotke sem naredila na tleh njegove delavnice, vsa svetloba je pa prišla skozi vrata in se mi zdi, da so čisto spodobno izpadle, andede??
Na te slike sem pozabila, pred nekaj dnevi pa sem "pospravljala" računalnik in našla to kar obsežno mapo.
In sem se odločila, da jih bom počasi objavila (tj. ne vse naenkrat).

Vžiganje na hrastovini

Narejena iz na "šnitke" narezanega hrastovega hloda, vžigana  in
pobarvana s flomastrom

Zadnja stran

Obcestni križi. 3

Kočarija. To je pod Vodenicami. V Gorjancih pravzaprav, blizu Kostanjevice na Krki. Sodi v "kategorijo" hišastih.

Obcestni križi. 2

Malo ven iz Bistrice ob Sotli, nasproti bencinske črpalke.

 

Inventura

Moj mongolski prednik se je oglasil. Sicer ima mačka (ali karkoli so že dobili m. p. zjutraj, potem ko so za večerjo slabo pečen nekvašen mlinec in po eni strani zažgan, po drugi pa surov kos mesa poplaknili s kobiljim mlekom, ki se je štiri dni pacalo na stepskem soncu), ampak tukaj je in misli par dni ostati. Menda. Upam.

Hja …

Tale opravek se je kuhal več tednov. A vikendi so bili prekratki (opravek pa obilen!) in tako presneto lepi, da jih je bilo škoda zabiti ob prekladanju papirja. Za naslednji konec tedna imam že druge načrte. No, kakorkoli že, včeraj pozno popoldan mi je prekipelo in sem znosila  skupaj večino škatel iz rezervne pa eno iz delovne sobe in pobrala še nekaj kupčkov okoli po stanovanju, jih zvrnila sredi kuhinje/jedilnice/dnevne sobe (to je vse en prostor) in tako dobila približno 2,5 kv. m razprostranjen in kakega pol metra visok kup papirja.

OK, najprej naj nekaj razložim. Imam rahlo OKM (tisti, ki radi uporabljajo tujke oz./in ne vedo, da obstaja tudi slovenski izraz, temu pravijo ousidi). Nič takega, s čimer se ne bi dalo živeti. Nisem nevarna okolici. Pravzaprav zadevo zadnja leta dokaj uspešno obvladujem, razen kadar imam reees slab dan ... In če so oglaševalci raznih storitev toliko šumasti, da puščajo okoli po firmi letake formata A5 ali A6, potiskane samo po eni strani. Sem namreč kompulzivna »zbiralka« takih pildkov in nakupovalka zvezkov. Kot sem rekla, večino časa s tem nimam težav. No, ko sem se pred parimi leti selila, sem s seboj nesla tudi vseh 200 zvezkov in par vrečk papirnatih drobnarij in takrat so moji domači ugotovili, da sem usekana. Res nisem vedela, da se je tega toliko nabralo, majke mi.

In tako …

Skratka, včeraj sem se torej znašla pred velikim kupom papirja, ki je bil nameščen točno na liniji med spalnico in kopalnici ter izhodom. Dobra motivacija, ni kaj. Načrt je bil do enajstih zvečer presortirati toliko robe, da bom danes zjutraj lahko šla od doma. In mi je uspelo! Ne čisto do konca, toda … Bravo jaz.

Da ne bo pomote – v tistem kupu niso bili samo zvezki (večino imam že spravljeno v zaboju v kotu delovne sobe) in po eni strani potiskani letaki. Tam so tudi:

-          memorabilije z izletov in potovanj,

-          razglednice

-          osnutki pisem, ki sem jih pisala frajli z druge strani Sredozemskega morja (do sedaj so bili »shranjeni« na vseh koncih) ter razne stvari, povezane z njeno državo

-          članki iz revij in časopisov

-          revije in časopisi (za polovico sploh ne vem več, zakaj sem jih shranila)

-          srednješolski zvezki, zapiski s faksa in tečajev (tega ni več veliko, ker sem dosti zmetala stran ob selitvi)

-          čestitke (jih delam sama in vsako leto kakšna ostane ali se ponesreči), prazne vizitke (za čestitke, hehe), kosi šeleshamerja in tršega papirja raznih barv, kolaž papir in podobni materiali za ustvarjanje

-          risalni bloki raznih velikosti

-          poskusi likovnega ustvarjanja (bedni)

-          par še bolj bednih poskusov scrapbookinga

-          doma narejene, ročno vezane beležnice (iz letakov, potiskanih samo po eni stani, hehe) ….

No, tako nekako zgleda tudi groba klasifikacija robe, ki sem jo naredila včeraj. Obožujem klasifikacijo!!!

Sem metala stran? Sem. Čeprav se mi zdi, da premalo (zato tudi pravim, da ima m. p. mačka). Ko bom šla še enkrat čez vsak kup posebej, se bo verjetno še kaj našlo (zato tudi upam, da bo m. p. ostal še par dni). In potem bom vse, lepše in boljše organizirano, zložila nazaj v škatle in v rezervno sobo. Ali kam drugam, kjer se mi bo zdelo, da je bolj primeren prostor. In poklicati moram A. in N., ki delata v šoli, če rabijo kaj zvezkov (prijateljice z otroki jih nočejo, hm). Res imam OKM, nisem pa obsedeno navezana na svoje nabavke.

O, in našla sem blokec s smešnimi risbicami, ki sem ga pogrešila lani junija. Juhuhu!!

Obcestni križi. 1

Ob cesti med Lokami in Anovcem. Spomladi okoli njega rastejo narcise. Všeč mi je tudi zaradi vrtička.

Cikorija kafe

Pravi oni dan moja prijateljica, da ni boljše stvari, kot ravnokar pečen domač kruh, še topel, z maslom. Pa je! Ravnokar pečen domač kruh, še topel, z maslom, pa velika šalca vroče bele "kave" zraven. Tiste neprave, iz ječmena ali cikorije ... kavnega nadomestka, skratka. Opcija je še žlica meda ali marmelade povrhu kruha s putrom.

Meni tale stvar posebno zapaše kakšen dan pozno jeseni in pozimi. Zunaj je tema in megla in dež in mraz in sneg, jaz pa notri na toplem, na fotelju mrcvarim kakšno ročno delo in zraven lovim slike s televizije. In na mizi poleg stoji velika skodelica, tista vijoličasta, kafeta. Včasih z malo več mleka, včasih tudi s sladkorjem. Takrat postanem sempatammentalna.

Moji stari mami sta imeli vedno kastrolco divke/knajpa/seke na štedilniku. Mamina mama ga je pila kar brez mleka, kar je bilo meni takrat nepredstavljivo. Za otroke je dala zraven domače, zjutraj pomolzeno mleko in veliko žlico sladkorja. Očetova mama isto. Doma je mama tole reč redko skuhala, ampak s trgovinskim mlekom ni bila ista. V šoli smo pili pa presladkan čaj in bled benko.

Ko sem šla na svoje, je bila ena od stvari na prvem nakupovalnem seznamu fasenge tudi divka. Ampak mislim, da sem potem kupila tisto škatlo z resnim dr. knajpom. Selila sem se pozimi, samo da guštov po kafetu nisem imela ne vem koliko in mi je praška ostalo vse do naslednje jeseni. Se je strdil, tako da sem potem kuhala trde grude, ki so se šele v kropu kolikor toliko razgradile.

Že od začetka sem imela težave s posodo. Nimam ravno veliko loncev in zato npr. ne bi mogla imeti kafeta par dni vnaprej skuhanega, ker je bilo treba še kaj drugega jesti. Nazadnje sen ga scmarila v piskrcu, v katerem sem potem kuhala makarone, ki so seveda imeli rahel priokus.

Iskala sem lonec, tak starinski, tak, kot sta ga imeli stari mami. Emajliran, malo višji, morda z dvema ročkama. Lep. Nič od tega, kar sem si ogledovala po trgovinah, ni ustrezalo tem kriterijem.

Oni dan sem bila v Zagrebu v eni blagovnici na robu Jelačićplaca. V drugem nadstopju je oddelek s kuhinjsko galanterijo, s piskrci, šalcami ipd. Imajo tiste srebrne lonce iz inoksa, mogoče bi se zadovoljila tudi s kako večjo posodo za kuhanje prave kave (ki je ne pijem). In imajo emajlirane piskrce.

In tam je stal moj lonec za kafe. Beli emajl. Primeren za vse vrste kuhalnih površin. Znoraj bel, zunaj bel, okrašen z drobnimi rožicami, nekoliko oblast, en ročaj in dulček, da se ne sceja. Nese liter in pol. Bil bi greh, če ga ne bi nesla domov.

Zdaj se malo manj bojim zime.

Trta, 13. 11. 2011

Orehovec (blizu Kostanjevice na Krki)

Od knjižnega sejma in plakatov

Na Interliber hodim že par let, še od takrat, ko je bilo treba plačat vstopnino. Malo za zabavo, malo za službo.

Harmica, zjutraj ob 8.04

Gneča na Zagrebškem velesejmu v času Interlibra (verjetno tudi ob drugih sejmih) je vedno fenomenalna. Ogromno je šolarjev. Imam hecen občutek, da je to kot izlet, šolska obveznost, da MORAJO biti tam ob tej uri.

 

Hrvaški pater Ašič, s tem da je fra Jure frančiškan. Mi je zej malo žal, da nisem
pogledala, kaj je notri (cena je cca. 25 evrov)

Letos ni v času mojega obiska nihče podpisoval knjig (lani sem dobila podpis od Borisa Dežulovića), pa tudi dogajalo se ni nič,

je bilo pa napovedano za kasnejše ure.

Knjige so bile naprodaj z fantastičnimi popusti. So pa zelo škrti s kakim dodatnim promocijskim materialom.  Za prospekte sem morala dobesedno prosjačit. Knjižna znamenja?? Separati?
Na poti nazaj v mesto, otovorjena s prospekti, sem poslikala še hišo, v kateri je živela moja prababica v času, ko se je poročila s pradedom.

Dalmatinska 8

Kupila nisem nič od tistega, kar sem imela na seznamu. Imam pa zdaj novo knjigo o pletenju šalov, Čudo u Poskokovoj dragi Anteja Tomića (za umret zabavna knjga!), 3 kile mandarin (hotela sem samo eno, ampak me je frajer zmanipuliral, da sem kupila 3, ki so bile 10 kun, ker se mu zgleda ni dalo računat, hehehe) in zanič ocvirke. Zelo zanič.

Harmica, popoldan ob 3 in še nekaj

Caspar Capparoni

Včeraj sem gledala xyz-to ponovitev Komisarja Rexa. Znano je, da se z enim italijanskim policajem v Rim preselil. Sem pa precej zmedena. Ne vem, no, te njegove lastnike je kar tema jemala. Taprvega, Tobiasa, je ubil en psiho, tadrugi, lepi Gedeon, je kar izginil. Potem je bil tisti spogledljivec in pupa ... tudi njiju dveh je kar zmanjkalo. Bi lahko vsaj kaj razložili - je šel v penzijo, se mu je zmešalo, padel v akciji, ne pa da v naslednji sezoni kar en nov obraz. To  tudi za žival ni dobro. Čeprav Kaspar (to je ta Italijan) je kar lušten, rdečelas ... samo ko se nasmeji, pod določenim kotom čisto malo na hijeno potegne.

Obcestni križi. Uvod

Moja prijateljica živi v Anovcu, to je blizu Zdol, tistih pri Krškem. V začetku aprila 2009 sva bili s Sandro (tako ji je ime) dogovorjeni za izlet in naj bi jo pobrala pri križu, ki stoji ob odcepu par sto metrov pod njeno hišo. Naneslo pa je, da sem jo morala še malo počakati, in s fotoaparatom sem poškljocala narcise in mrtvega hrošča, ki se je skrival v eni od njih in še neko drugo floro. In križ. Naslednji dan sem z vračanja z drugega izleta snela še enega in naslednji konec tedna večino, ki so se našli na poti v Rogaško Slatino ... Tako je nastala serija fotografij, ki se še širi. Za večino vem, kje sem jih posnela, delala sem si tudi zaznamke o krajih, kjer stojijo, vendar sem jih potem izgubila. Čas snemanja niti ni tako pomemben. Tudi ne bom delala umetnostnozgodovinskih študij za vsakega. .
Ne vem točno, zakaj jih sem začela načrtno fotografirati. Mogoče zato, ker je bil tisti dan, ko sem šla v Rogaško Slatino tako lep, da bi bilo škoda ne ujeti s soncem obsijanih križev, za trenutek ustaviti čas, ko so nekateri stali tam v vsej svoji načičkani imenitnosti, drugi pa skromno obkroženi le s travniki in gmajno.

Trač časopisi

Mi toži zadnjič prijateljica, da je prišla k frizerju in potem morala čakat tri ure (čeprav je bila naročena, samo to je že druga zgodba). Ji pravim: »A veš, koliko številk Lejdi pa Nove pa Obrazov se da prebrat v 3 urah?!?!?! Ti pa res nič ne skrbiš za svojo splošno razgledanost!!«

Moja frizerka ima velik kup te robe pri sebi. So pa to že stare stvari, maksimalno pol leta, so se tisti, ki so se na dnu kupa poročili, na vrhu že ločili. (Žal) ponavadi ne čakam dosti, ker se točno zmenimo in ima ob dogovorjeni uri res čas za mene. Ampak se je že zgodilo, da sem morala malo počakat, kakšne pol ure, in medtem sem te stvari preučevala … kako se reče … da sem nadoknadila zamujeno? Koliko se da pa tega šele v 3 urah preučit!

Včasih imam občutek, da imam precejšen primankljaj pri teh zadevah, pri poznavanju slovenskih selebritijev.

Eh, če ni hujšega.  

Čaruga

Ugledano imam novo predsatvo v HNK. Čaruga. Igrata Goran Grgić in Milan Pleština. Spomladi imajo  premiero Pygmaliona od Shawa, čakam pa tudi decemberski razpored, ker bi šla rada gledat Hrestača.
Mislim, da se bom, kar se gledališča tiče, kar lepo v ZG usmerila. Imam dosti boljše povezave kot z Ljubljano. Če grem  LJ v gledališče, je potem problem, ker se predstave prepozno končajo, da bi še ujela zadnji vlak domov in bi imela (sem imela!) še stroške s prenočitvijo. Da bi se z avtom vozila, pa nima smila, ni to toliko vredno.

Zvučni zid

Zadnjič sem brala knjigo z naslovom Zvučni zid. Gre za zbirko kolumn, ki so pred leti izhajali v eni hrvaški reviji. Pisali so jih hrvaški glasbeniki, novinarji, pisatelji, pisateljice ipd., skupna tema pa je bila glasba. Knjiga je razdeljena na 3 ali 4 dele, spomnim se pa samo prvega, v katerem so pisali o svojih prvih srečanjih z glasbo, posebno rockom, in zadnjega dela, kjer sta objavljeni dva teksta, ki se dogajata v prihodnosti. Eden od njiju se odvija leta 2025, tik pred tiskovno konferenco, ki jo bi imel (ne vem, kateri čas naj uporabim, pretekli pogojni predprihodnjik?) Đoni Štulić, legendarni frontmen skupine Azra, pred njihovim dolgo pričakovanim kombek koncertom. Ne bom zej razlagala vse zgodovine, če koga zanima, naj se posvetuje z jutubom ali guglom. Tale kombek koncert se, kakor stvari trenutno stojijo, verjetno nikoli ne bo zgodil in pisanje ter govorjenje o tem torej sodi v sfero znanstvene fantastike.

Avtor tega besedila, imena se zej ne spomnim, piše med drugim tudi, da se bo sodišče v Haagu, tisto za vojne zločine na področju bivše jugoslavije, čez par let spremenilo v sodišče za kršitev avtorskih pravic. V Ševeningenu sta se tako znašla tudi Jasenko Houra iz Prljavog kazališta in Goran Bregović (ena madžarska rok skupina ga je prijavila, ne me spraševat o podrobnostih).

Ena mojih najljubših pesmi skupine Prljavo kazalište je Brane srušit ću sve. In kar precejšen šok sem doživela, ko sem izvedela, da v resnici ni original njihova, ampak je priredba (oz. plagiat, »strokovnjaki« si niso še enotni) pesmi ene avstralske skupine, Chocolate starfish. Nekaj časa je sploh slišat nisem mogla. Samo ... lebat ga, pesem je predobra in me spravlja v boljše razpoloženje. Evo, ta čas, ko tole pišem, si jo vrtim.

Čisto sem se pocepala tudi na zgodbo o punk koncertu v Reki, mislim, da nekje v začetku osemdesetih, ki je trajal od osmih do desetih zvečer, nastopile naj bi tri skupine, ampak med nastopom prve in tretje je za nekaj časa zmanjkalo elektrike in iz tega je nastala legenda o skrivnostni in strašno subverzivni ti. »tretji skupini«. 

Razmišljam, da bi si jo kupila. Berem pa, da je izšel že drugi del, Zvučni zid II. Komaj čakam!

Vojna in mir

Ne vem, zakaj, ampak dvorana v Hrvatskem narodnem kazalištu je bila v mojem spominu večja. In ne tako fantastično okrašena. Res pa sem bila nazadnje v njej ohoho let nazaj, še pred Razpadom. In fojer v drugem nadstropju je bil tudi večji. In bolj bleščeč. Res pa je tudi, da sem imela takrat obdobje, ko nisem hotela nosit očal, zato sem videla vse nekako bolj zamegljeno
Ja, predsatva. Pričakovala sem nekaj drugega. Pravzaprav sem pričakovala razočaranje. Še ena lekcija - ne beri/poslušaj kritik, dokler nečesa sam ne vidiš. Sem že računala, koliko zaheric in limonad bi si za 70 kun lahko privoščila v Milenijumu na Bogovićevi (obojega po dvoje, pa še za en keks bi mi ostalo). Ampak je bilo fino, zelo zanimivo. Moje mnenje je, da je predstava sicer narejena za ljudi, ki zgodbo poznajo, ki so prebrali knjigo ... več kot enkrat in ne dolgo tega nazaj. Iz romana so potegnili glavne ideje in zgodbo in jih umestili/ovili v zanimive dramaturške prijeme. Človek, ki pozna roman, je sprva malo zmeden, ampak potem kar pade noter. Sprejme minimalistično opremljeno sceno in nekoliko hektično obnašanje igralcev. Kot pravi pesem, ki jo v zadnje dejanju zapoje Nataša: "in the restless world like this is".
Ne hodim kaj dosti v gledališče, zato so me moderne uprizoritve še vedno včasih vržejo iz tira, čepprav sem videla že kar lep delež ... khm ... vsega in svačega v teatru. Ravno zato ima obisk gledališča zame poseben čar - ker nikoli ne vem, kaj bom doživela.
Igralci so bili ... dobri. To je bilo moje prvo "v živo" srečanje z ljudmi, ki sem jih do sedaj videvala le na TV. Zrinka Cvitešić je bila prav tesnobno vrckava Nataša. Kutuzov, ki bi ga človek počil, samo da se malo strezni. Napoleon, ki bi ga na koncu prvega dejanja najraje objela, kr je bil tako žalosten ... Andrej ... oh Andrej. Pierre ... oh Pierre.
Že smo vzdušje v polni dvorani in sploh sama dvorana sta nekaj, za kar se je splačalo priti. In ugotovila sem, da govorim lepšo hrvaščino od Milene Zupančič.
Morala bom enkrat v zelo bližnji prihodnosti spet prebrat knjigo. In nekje staknit ruski film, tisti Bondarčukov, sedemurni.

Malo od knjig in hrane

Danes sem našla knjigo od M. Zorka Knjiga mrtvih. So recepti in je za umret hecna. Ko smo že ravno pri hrani - meni se strašno meso je. Ne salame pa suho meso, ampak tako, konkretno meso, šnicl, piščanc pečen, pohan, karkoli.

Rojstni dan. Drugič

Za rojstni dan sem si v resnici želela samo eno stvar: krožne igle št. 4. Samo zgleda, da si jih bom morala na koncu sama kupit. In ko bom že pri tem, si bom privoščila še kakšen set bambusovih igel.
Imam karto za predstavo. V ponedeljek ob sedmih zvečer, traja 4 ure s pavzami. Deset minut do polnoči imam en mednarodni vlak za nazaj. Če bo vse po sreči, bom v ponedeljek ob pol dveh zjutraj doma, hehe. Samo še logistiko nakupa karte za vlak iz Dobove v Zagreb moram dodelat.

Dobar tek želi vam dr. Joca Amsterdam

Oni dan sem imela hecne sanje.

Na pobočju hriba nad našim mestom je bila včasih gostilna (ne, to še niso sanje, to je zares). Zdaj je zaprta (tudi to je žal res), je bila pa svoje čase izredno priljubljen cilj sprehodov. Ko sem bila še majhna, so imeli veliko betonsko teraso in juxebox. Kasneje so naredili prizidek, podoben kozolcu in … no, ne bom zdaj dolgovezila z zgodbami o najboljšem sosedu, zadeva skratka že nekaj let prazna propada.

V mojih sanjah so jo spet odprli. Šla sem pogledat, kako zgleda. Ko sem vstopila, se je prostor spremenil v jedilnico hotela Dunav v Iloku – stebri ob stenah, štukature, tla, pokrita s plišem, samo okna so bila manjša in zagrnjena z zavesami, ki so pralni stroj nazadnje videle leta 1988. Mize so bile postavljene v dolge vrste, kot da bi se pripravljali na banket. Razen tega, da so se po stropu vlekle velike sive pajčevine, me je eden od natakarjev poslal iz svojega rajona na drugo stran prostora (je lepo prosil in njegova razlaga, zakaj se moram presest, je celo logično zvenela). Jedilni list je bila dva centimetra debela knjižica formata A5 z mehkimi platnicami, natisnjena na svetlečem papirju, z veliko, ampak res veliko fotografijami hrane. Na naslovnici je bilo moč prebrati tudi ime novega lastnika, dr. Ta in Ta…. Ne vem, doktor česa je bil, medicine gotovo ne.

Jedilnik je bil internacionalen. Najprej so mi padle v oči slike jedi z žara. Ena se je imenovala oprosti rore. Točno tako: oprosti rore. Šlo je za zadevo iz kruha, zgrajeno v obliki štedilnika s pečico. Vratca slednje (ki ji pri nas po domače rečemo ror) so bila odprta in iz nje so se usipali čevapčiči. Kako je bilo to veliko, ne vem, upam, da ne naravne velikosti. Tam je bil tudi šivalni stroj iz kremenatljcev (zelo verjetno v naravni velikosti).

Kar mi je dvignilo pritisk, je bil jezik. Šlo je za mešanico slovenščine, srbščine, makedonščine in zdi se mi, da sem videla tudi nekaj albanskih besed. Pa ne govorim o imenih jedi, to se mi sploh ne bi zdelo problematično. Stvar je bila taka, da je imela knjiga poglavja: Meso na žaru, Slastice ipd., vsako poglavje pa je imelo dolg uvod (kdo se je v tistem znašel, nimam pojma). Bilo je polno tipkarskih napak. Pravopis? Slovnica? So to kašne Avganistanske jedi s žara? Listam tisto, listam, od supe s grsovim gnedlam mi je sivo prihajalo pred oči, ko se prikaže natakar.

Sem iz gostinske familije, oba starša sta bila v tem poklicu, tako da poznam tudi drugo stran šanka. Vem, da so tudi natakarji pogosto skupaj z gosti žrtve svojih bedastih šefov. Ampak tale … ne vem, no. Takoj sem ga vprašala, zakaj jedilni list ni v slovenščini. Rekel je, da so mednarodno podjetje in imajo te jedilnike enotne za vse lokale (em … kaj?!) »Ampak tukaj je Slovenija in uradni jezik je slovenščina in vi s to knjigo kršite ustavo.« »No,« je hotel biti duhovit, »v teh hribih, kdo pa to ve?« In potem sem dvignila glas: »Kuga?! Samo zato, ker smo hribci, je potem tako jezikovno sranje dobro za nas?! Vas bom inšpekciji prijavila.« Vem, da naj bi obstajala nekakšna služba, jezikovna inšpekcija ali nekaj takega, samo nisem prepričana, če je od njenega posredovanja kaj koristi.

Gostilna se med tem magično napolnila in ostali gostje so se ozirali k nama. Za sosednjo mizo sta se ravno tako magično znašli moja mama in njena prijateljica. Mama je grdo gledala, prijateljica pa se je režala. Jedli sta neko sivo meso in radič.

Natakar je izginil, jaz pa sem vstala in jo mahnila ven. Nisem hotela tvegati in karkoli naročiti. Verjetno bi mi kdo pljunil v juho ali se poscal v pire krompir. Malo pred vrati pa sem naletela na možakarja, za katerega se je izkazalo, da je nekakšen šef. Ne vem, če je bil to tisti dr. iz knjige ali poslovodja. Nosil je kapo s ščitnikom in bil je vitkejši dvojnik Joce Amsterdama. Najprej je vprašal, kdo se je pritoževal nad jedilnim listom. »Jaz, « sem dvignila roko. Začel se je opravičevati, da so naredili vse, kar je v njihovi moči … »Glejte,« sem rekla, »a veste, da je bila med najzgodnejšimi knjigami v slovenščini tudi kuharska?« V redu, to sem se malo zlagala, ker je med 1550 in 1800 in še nekaj preteklo veliko let in tiskarskega črnila. »Če so oni v 18. in 19. stoletju lahko, zakaj ne bi tudi vi danes?«

»Ja, bomo nekaj naredili …« »No, kar dajte. Pridem nazaj … recimo čez dva tedna in če ne bo tole v spodobni slovenščini,« (v resnici sem rekla kot se šika) »vas bom res prijavila.«

In potem sem šla proti morju. Ampak predno sem prišla do tja, sem se zbudila. Poslovodja in natakar bi verjetno rekla, da je to nadvse primerna kazen.

Kasneje sem razmišljala, če bi jih jezikovna inšpekcija lahko zašila tudi zaradi tistih pajčevin pod stropom. In zaves … juk!

The decadent gardener

Prejšnji teden sem si kupila knjigo, ki govori o vrtnarjenju. Ampak ne o tem, kako moraš prijet grablje in kdaj posaditi vrtnice, ampak so zbrane razne čudaške zgodbe iz zgodovine in literature, povezane z vrtnarjenjem. Je v angleščini in bi ji bilo po naše naslov Dekadentni vrtnar oz. jaz bi ji prej rekla Perverzni vrtnar. Za crknit hecna.

Zgodba gre pravzaprav tako, da sta dva tipa meglene preteklosti eni bogati gospe obljubila, da ji bosta medtem, ko bo ona potovala po svetu čez poletje, naredila fantastičen vrt okoli njene hiše nekje na Irskem. Je imela že park, samo je bilo vse zapuščeno. Onadava sta najprej vse zažgala, sicer že nekaj začela delat, potem jih je pa lokalni župnik zalotil,ko sta pripravljala igro o Sodomi, in sta na hitro ušla. Knjiga je nekakšna zbirka zapiskov, ki sta jih naredila, ko sta delala načrt za vrt. Imel naj bi več delov - vrt ljubezni, vodni vrt, vrt omame, vrt smrti ... Notri so odlomki iz Dekamerona, pa zgodbe o indijskih cesarjih, ki so bili strašni tirani in krvoloki, so pa dali naredit lepe vrtove. Pa o afrodizijakih in raznih mamilih ... Je naprimer en odlomek, ko so trije tipi za poletje najeli hišo v Sloveniji in je okoli hiše rastla rastlina, ne vem, točno, kako se ji reče po naše, in so počakali, da je dozorelo seme, ga vrgli na vročo plato, da so začele pare izhajat, in so bili pet dni čisto zadeti. Ipd. Nisem še prišla do konca. 

Od istih avtorjev (Duriana Graya - ne nisem se zatipkala - in Medlarja Lucana) obstajata še Dekadenti kuhar in Dekadentni popotnik, ki še čakata v vrsti za branje.

Bokačo ... kao

Najbolj neumno glup glupevski butasto-neumno glup glupevski butast film, kar sem jih gledala zadnji dve leti, je bil Virgin territory. Nekdo je bral Bokača in se se mu štorije zdele zabavne (posebno tista o samostanskem vrtnarju) pa je šel in je poskusil posneti film, pri tem pa je šparal pri kostumografiji, saj so očitno par kostumov kar na slepo potegnili iz najbližjega depoja, kot tisti, ki so snemali film o sevniškem gradu. Na splošno fim lepo pokaže režiserjevo/scenaristovo (ena in ista oseba) grozljivo pomanjkanje izobrazbe oz. huronsko nepoznavanja evropske zgodovine 14. stoletja. Npr. florentinski plemič je hčer obljubil ruskemu grofu (a?!), ki je s seboj prinesel puško. Ne arkebuze, ampak pravo pravcato puško kremenjačo. Muzika ... no, dobro, v to se ne bom spuščala, ker sem videla že boljše filme z muziko, ki je še slabše pasala zraven. Pravzaprav me je sram, da sem ga gledala od začetka do konca. No, vsaj nekoga, če že igralcev ni bilo. In Bokačo se sigurno v grobu obrača, uboga duša.
Ampak ena dobra stvar - ko preberem knjigo, ki jo imam trenutno v delu, se spet lotim starega Đovanija.

Aslan

Ima sestra moje prijateljice psa, velikega, ko se pokonci postavi, je tako velik kot jaz. In je zdaj na dieti. Pa smo tam sedele in je bilo pecivo na mizi, on pa je hodil ves žalosten okoli, ker mu niso pustile peciva jest. Potem je pa šel in je našel tam eno vrečko in jo je v jezi raztrgal.

Zvezdno nebo

Enkrat sem nekje prebrala vprašanje, kaj je lepše – ognjemet ali zvezdno nebo. Moje skromno mnenje - zvezdno nebo Ognjemet je glasen, pa traja (če je občina radodarna) največ 5 minut in za njim ostane svinjarija v zraku, zvezdno nebo pa lahko gledaš celo noč, poslušaš, kako se murni ženijo … saj veste, kako to gre.

Dan se krajša in zjutraj je že tema, ko grem od doma. Včasih je še megla ali pa oblaki in se zvezde ne vidijo. Danes so se zjutraj noro lepo videle, čeprav je bila že peta ura mimo. Če ne bi bilo tako mraz in se mi ne bi mudilo na vlak, bi kar stala na parkplacu pa jih gledala.

Gilad Shalit is coming home(?)

hamas je sklenil, da ne bo več "bed boj" in da bojo Gilada Šalita spustili domov. Ne vem, jest se še ne bi veselila. Bom počakala še tisti teden ali koliko že. Ko bo fant res doma IN TO ŽIV, potem se ga bom pa natreskala.

Petelini

A veste, da petelinovo pesem sestavljajo 4 toni? Taa-ta-ta-taaaa Če jih je manj, ni kaj prida pevec.

Moja stara mama jih je imela lani 5. Pa sem si enkrat vzela čas in sem jih poslušala. So imeli pod kozolcem tekmovanje. Je bil potem hec - tisti, ki je najslabše pel pa sem se mu smejala, je potem pod drugi kozolec pobegnil, tako mu je bilo nerodno.

Hja, kaj eni vse ne počnejo/mo, ko imamo/jo preveč časa.

Hakohavim šel Šlomi

Včeraj sem gledala jako simpatičen izraelski film o enem fantu, ki je skrbel za svojo precej disfunkcionalno familijo. In se je na koncu odselil od doma in je za vse torte spekel, vsakemu drugačno.

Pa čeprav ni vedno armani

Čeden dečko je čeden dečko, pa če je oblečen v vrečo od umetnega gnoja ali armanija.

Verižica

Včasih razmišljam, da bi morala na vse svoje stvari namontirati čip in potem ne bi imela problemov, ko bi jih odložila nekam, kjer jim niti ni mesto. Samo gepees v roke, pa je. Saj tudi tako jih najdem ... čez nekaj ali precej časa. V nedeljo sem naprimer našla verižico, ki sem jo pred kakim letom prinesla iz popravila in jo odložila v enega od lončkov s svinčniki. Ne spraševat zakaj. V tisti lonček sem potem kar rinila nova in nova pisala, škrniceljček je lezel vedno bolj na dno. Saj sem imela že kak mesec nazaj iskalno akcijo. Pa nič. Je bilo treba samo piskrček po tleh sesipat, anede, pa se je preci našlo.

Rojstni dan

Včeraj sem šla malo po ljubljanskih knjigarnah. Čez en mesec in še malo imam rojstni dan in se moram zmislit, kaj mi bojo punce v službi kupile za darilo. Imamo pač en tak hecen običaj. Žal je knjiga o pletenju, ki sem jo gledala pred pol leta, razprodana. Frdamt! Mogoče ... MOGOČE bo ponatis, je rekla gospa. Bom hodila preverjat. Mogoče ... MOGOČE bo v tem mesecu in še malo.
Oni dan sem razmišljala - glede na to, da imam Zagreb čisto blizu - da bi pa kdaj šla na kakšno predstavo. V Komedijo ali HNK. In piše na strani od slednjih, da bojo "vrteli" Vojno in mir po Tolstoju. To bi bilo nekaj! Režira Pandur. Nataša Rostova Zrinka Cvitešić! Pjer Bezuhov Goran Grgić!! Oj radost, oj veselje. In Milena Zupančič kot grofica Rostova. Mislim, da bo tole nekaj, kar si bom privoščila za rojstni dan.

Paradajz overdouz

Včeraj sem se napokala paradajza. Štirje precejšnji, nekoliko prezreli sadeži, narezani na velike rezine, malo soli, poper, pustila, da je vrgel ven vodo, in potem s prsti po njem. Na koncu sem še (glasno) posrkala sokec in polizala krožnik.