torek, 31. marec 2015

Kita



Oni dan sem imela hecne sanje. V teh sanjah so mojo glavo pokrivali dolgi gosti črni lasje. Morali so biti zelo zelo dolgi, kajti ko sem v temi sedela v postelji, sem lahko spletla dolgo debelo kito. Tako dolgo, da sem jo, ko sem legla na blazine, vrgla naprej preko prsi in mi je segala skoraj do popka. Božala sem to dolgo, debelo, črno kito, dokler nisem zaspala. Ampak mislim, da ni bila kaj prida lepo spletena, ker sem pod prsti čutila, da je bil eden od šopov tanjši kot ostala dva.  

torek, 24. marec 2015

Dunaj. 4

In zdaj glasba!

Zakaj sem torej že šla na Dunaj? Zaradi glasbe.
Koncertna hiša oz. Konzerthaus je zelo nobel ustanova.


Zlato in kristalni lestenci pa to. Kot zagrebška HNK.


Tako izgleda, ko se napolni:


Ker je Maestro Italijan, sem skušala med ljudmi, ki so prišli na njegov koncert, najti njegove rojake. Tamle v prvi vrsti, prvi štrije sedeži desno, so bili. Pa v eni od lož malo nižje od mene je sedel en gospod, ki je zgledal kot kak taljanski grof.
Ampak dobro, pustimo to.
Koncert sam je bil fantastičen. F A N T A S T I Č E N. Maestro in njegov orkester so zbrane Dunajce, ki ziher niso lačni dobre glasbe, vrgli iz zoknov.


Mene je parkrat skoraj spravil v jok. Naprimer, ko so zaigrali Alla presse con una verde milonga, ali Stelle di jazz, ki sem si jo popevala, odkar je prišel marec v deželo. Na koncu pa me je imelo, da bi kričala bravi in bravo in kar se še takih stvari kriči, ampak ... mi je bilo nerodno.

Zaključek

Bogme, bilo je vredno vsakega centa.

ponedeljek, 23. marec 2015

Dunaj. 3

Biseri

V mestu lahko zamerkate vsakršnih drobnih, zabavnih reči. Npr. trgovinica, kjer je celo leto božič:


nasproti nje je gostilna, kjer lahko pojeste veliiiiik pohan šnicelj, imajo pa lepo zanimivo opremo, npr. ta lestenec:


V Mestnem parku:


Kip škofa, ki se skriva pri vhodu v zakristijo cerkve sv. Ruperta:


Pa tale rečica, imenovana Dunaj, ki se na začetku parka kar pojavi izpod pod mestnih ulic, par sto metrov naprej pa se izliva v Donavo:


In glejte tole kravo, ki kocka. Pa še očala nosi!



nedelja, 22. marec 2015

Dunaj. 2

Arhitektura

Saj ne, da sem v življenju kaj prida potovala, ampak Dunaj sodi med mojih pet najljubših krajev na celem svetu. Rada ima stara mesta, ozke ulice, ki se kar naenkrat odprejo v trge in trgiče, razgibane fasade starih slogov ... In Dunaj vse to ima.

Stadtpark

Stadtpark

Stadtpark

Stadtpark
Malo naprej od Mestnega parka v smeri Donave je zgradba Ministrstva za družino itd. Vendar, ko sem videla okrasje, sem najprej pomislila, da gre za obrambno ali notranje ministrstvo:



Prvostni načrt za popoldanski sprehod po Mestu je bil prehoditi Ring od Švarcengergovega trga do ulice Marka Avrelija. A na tej poti je toliko ozkih ulic, ki človeka prav kličejo, da stopi vanje:


Na drugem koncu pa je grška pravoslavna cerkev:


Vrata in okrasje stavbe nasproti Stare mestne hiše:






Fantje bodibilderji so bili štirje, ampak me je minilo veselje, da bi pritisnila še četrtega postavljača.

Še ena tipična ulica 1. becirka:



sobota, 21. marec 2015

Otipavanje nove veščine, drugi del

Preteklo nedeljo sem se na sprehodu spet lotila pletarstva. Nastalo je tole:



Pravim mu podstavek. Narejen je iz trave, raznih vejic in v gumo oblečene žice, ki je ležala tam nekje na tleh. Očitno je ni nihče potreboval pa sem jo vzela, kaj pa naj bi drugega. Rešila je celotno zadevo, ker so bile vejice prekratke. Mi je pa iz viter uspelo naredit lepo osnovo. Nikakor pa ne morem pogruntat, kako pri parnem številu viter (8) začeti nov krog. Literature pa iz inata ne grem še gledat. Rada bi se kako stvar tudi sama naučila.
No, in ena od teh je naslednja: mojstri pletarji so rabili več tisoč let, da so ugotovili, katera vrsta šibovja je najboljša za košare (vrba, itak). In kdo sem jaz, da bi v to dvomila.

petek, 20. marec 2015

Dunaj. 1

Uvod

Lani jeseni sem si za rojstni dan podarila koncert Paola Conteja na Dunaju. Koncert je bil sicer pretekli ponedeljek, ampak karte je dobro kupiti čim prej. Pa tudi primeren kvartir za spanje se prej dobi, če se ga išče čimbolj zgodaj.
Minilo je torej teh ... koliko že ... 5 mesecev. V torbo sem spakirala belo svileno bluzo, zelen suknjič, taboljše čevlje in še par stvari in jo z vlakom mahnila na Dunaj.
Vrstni red italijanskih zadev gre pri meni takole: Maestro Conte, potem doooolgo nič, potem tiramisu in špageti in makaroni itd. itd. potem spet doooolgo nič in potem mogoče kaj, česar se zdaj ne morem spomnit. Umberto Eco?
Najprej pa naj povem, da ne znam italijansko. Tu pa tam razumem kako besedo. Se pravi, da niti ne vem večino časa, kaj Maestro prepeva. Vendar sta mi všeč glasba in njegov glas.

Hotel

V slepi ulici, par vogalov od Sv. Štefana. Ne predraga, zelo šik ustanova.







Edina napaka je bila, če dobro pomislim, pošatno mehka postelja.



sreda, 18. marec 2015

Prošnja

Carissimo Maestro Conte,

prosim, vzemite me v svoj cirkus. Tudi srajce bom peglala in govorila italijansko, če bo treba.

Z lepimi pozdravi

Uršula


ponedeljek, 2. marec 2015

Mađija iliti otipavanje nove veščine

Včeraj sem šla trasirat novo pohodno pot.


Dan je bil lep, samo malo bridko je pihalo. Od podsreškega gradu sem za Osredek ubrala malo drugačno smer, po kateri sem prišla do oddajnika, Pusti vrh se mislim da tisti hrib kliče,


potem pa po markirani poti v Osredek in nazaj na do gradu Podsreda.
Imam nemirne roke. Nekaj moram počet z njimi. Očofala nekaj mladih drevesc in razno grmičevje ob poti (opomink: naslednjič vzemi s seboj nož!!) in iz vejic pletla obročke.


To je bilo, recimo temu, perliminarno preučevanje materiala in tehnik. Obročki so narejeni v glavnem iz bukovih in jesenovih šibic, mislim, da je v enem tudi mlado robidovje, ki še nima velikoh trnov, tisti čisto na vrhu pa je brezov. Zadnje čase resno razmišljam, da bi se začela ukvarjat s pletarstvom. Potem, seveda, ko končam vse projekte, ki jih imam še za naredit.Vem, da se košare in te reči običajno delajo iz vrbovih šib. Te pa je treba nabrati pozimi, ko rastlinje počiva.
No, nekaj že vem, hehe.
Potem sem nabrala razne veje enoletnice (tudi take s trni, ccc), tri malo debelejše palice (za naslednjič: odreži jih z živega drevesa, ne odpadle) in par šopov trave. Ko pa je prišel za počitek in malico, sem iz vsega tega spletla ... hm ... nekaj:



Palice, ki sem jih izbrala za osnovo, so se vmes lomile (torej, še enkrat, za naslednjič: odreži jih z živega drevesa!). Moram pa rečt, da sem z rezultatom zelo zadovoljna.
Obročkov in ... onega nisem imela srca vreči proč. Ej, moj prvi pletarski izdelek, ljudje! Ne moreš! Poleg tega bi rada videla, kaj se bo zgodilo z vsem tem, ko se bo posušilo. Tako da sem doma sestavila mobil in ga obesila na okno.


Pravim mu mađija ali čarobnija.
Saj ne, da verjamem v take stvari.
In za hišo imamo nekaj vrbovih dreves.