sobota, 05. november 2011

Vojna in mir

Ne vem, zakaj, ampak dvorana v Hrvatskem narodnem kazalištu je bila v mojem spominu večja. In ne tako fantastično okrašena. Res pa sem bila nazadnje v njej ohoho let nazaj, še pred Razpadom. In fojer v drugem nadstropju je bil tudi večji. In bolj bleščeč. Res pa je tudi, da sem imela takrat obdobje, ko nisem hotela nosit očal, zato sem videla vse nekako bolj zamegljeno
Ja, predsatva. Pričakovala sem nekaj drugega. Pravzaprav sem pričakovala razočaranje. Še ena lekcija - ne beri/poslušaj kritik, dokler nečesa sam ne vidiš. Sem že računala, koliko zaheric in limonad bi si za 70 kun lahko privoščila v Milenijumu na Bogovićevi (obojega po dvoje, pa še za en keks bi mi ostalo). Ampak je bilo fino, zelo zanimivo. Moje mnenje je, da je predstava sicer narejena za ljudi, ki zgodbo poznajo, ki so prebrali knjigo ... več kot enkrat in ne dolgo tega nazaj. Iz romana so potegnili glavne ideje in zgodbo in jih umestili/ovili v zanimive dramaturške prijeme. Človek, ki pozna roman, je sprva malo zmeden, ampak potem kar pade noter. Sprejme minimalistično opremljeno sceno in nekoliko hektično obnašanje igralcev. Kot pravi pesem, ki jo v zadnje dejanju zapoje Nataša: "in the restless world like this is".
Ne hodim kaj dosti v gledališče, zato so me moderne uprizoritve še vedno včasih vržejo iz tira, čepprav sem videla že kar lep delež ... khm ... vsega in svačega v teatru. Ravno zato ima obisk gledališča zame poseben čar - ker nikoli ne vem, kaj bom doživela.
Igralci so bili ... dobri. To je bilo moje prvo "v živo" srečanje z ljudmi, ki sem jih do sedaj videvala le na TV. Zrinka Cvitešić je bila prav tesnobno vrckava Nataša. Kutuzov, ki bi ga človek počil, samo da se malo strezni. Napoleon, ki bi ga na koncu prvega dejanja najraje objela, kr je bil tako žalosten ... Andrej ... oh Andrej. Pierre ... oh Pierre.
Že smo vzdušje v polni dvorani in sploh sama dvorana sta nekaj, za kar se je splačalo priti. In ugotovila sem, da govorim lepšo hrvaščino od Milene Zupančič.
Morala bom enkrat v zelo bližnji prihodnosti spet prebrat knjigo. In nekje staknit ruski film, tisti Bondarčukov, sedemurni.

Ni komentarjev:

Objavite komentar