Grafit

Ena od stvari, ki so mi še posebej pri srcu, so sevdalinke. Zacopala sem se v njih po prvem potovanju v Bosno. Pogosto si jih vrzim v avtu in zraven glasno prepevam.
Na Gregorčičevi ulici je malo hecen grafit.

366. Od 20 do 26. januarja 2016 (od sv. Boštjana do rojstnega dne Paula Newmana)

Ah, Paul Newman. 

Ste gledali Exodus? 

Tisti prizor, ko sredi noči pride gol do pasu iz morja ... 

takrat nekako začnem ob vsakem gledanju hiperventilirat. 

Poleg tega se precejšen del filma prešetavle okoli v angleški uniformi ... 

Dobro, pustimo zdaj to. Danes bi bil star 90 let.

En ljubljanski grafit.

20. januar 2016 - Trubarjeva, Lj.

V eni od škatel, 

ki sem se jih spravila praznit, 

je bilo pri dnu polno besed. 

Ločila sem jih od slikovnega gradiva, 

ziher bo prišla faza, 

ko jih bom lahko porabila.

21. januar 2016

Imela sem lep namen fotografirat, 

kako mesečina pade skozi okno v kopalnico ... 

pa je slika bila pretemna. 

Tudi luno sem fotografirala, 

ampak tudi ta slika nekaj ni preveč uspela. 

In ker sem ravno prižgala svečko v gorilniku ...

22. januar 2016

Ko se peljete od Kostanjevice proti Brežicam, 

je na levi strani makamski odcep proti Poljanam. 

To spodaj je ta cesta. 

Po kakem kilometru ali manj se odpre jasa, 

na kateri izvira topla voda. 

Naredili so majhen betonski bazenček, 

v katerem se zbira, 

in ljudje se včasih tam notri namakajo. 

Ne vem, če ima kake zdravilne učinkovine. 

No, v soboto, ko je bilo ok. minus deset 

in so meni dlake na nogah primrznile na hlačnice, 

so eni to tam počeli ... 

se kopali. 

Pri strani je stal avto in tudi kupček cunj je bil tam. 

Samo me reees zanima, kakšna je bila procedura.

23. januar 2016 - Poljane

24. januar 2016

25. januar 2016 - Delova stolpnicca, Lj.

Najprej naj povem, da Ljubljane ne maram preveč. 

Vendar ima svoje trenutke.

26. januar 2016 - Gornji trg, Lj.

Cvirn v rdeči pesi

Dolžna sem še poročilo, kako se končalo barvanje bele niti v rdeči pesi.

Nastalo je nekaj svetlo roza-oranžnega. Ne vem pa, kako bi se ta avantura končala, če bi ga dala v pralni stroj.

366. 13.-19. 1. 2016 (od sv. Munga do rojstnega dne Dragotina Ketteja)

Kot sem že parkrat rekla, 

nimam nič proti 

grafitom na vlakih, 

samo oken naj se 

packači ne dotikajo. 

No, tale je lep - 

vibe in kombinacija 

hladnih in toplih barv.

13. januar 2016

Poleg puloverja sem se lotila 

še enega projekta. 

Rada bi spraznila škatle 

s papirjem 

v rezervni sobi. 

Vendar ne gre za 

običajne papirje. 

Dolga leta sem zbirala 

razne pisane revije, reklame, ovojni in podoben papir itd. itd.

 In zdaj delam iz njih takšne 

majhne kolažke, 

velike 6,4 x 8,9 cm.

Sem v fazi, 

ko poskušam iz dveh škatel 

"narediti" eno. 

Trenutno pa sem tako daleč, 

da sta se ti dve škatli spremenili v tri. 

14. januar 2016

Ko sem se selila, 

sem dobila za doto tudi škatlo kartončkov z recepti, 

ki so izšli nekje v 80ih letih. 

Čeprav sem rahlo zgrožena 

zaradi količin margarine, 

ki so navedene v nekaterih receptih, 

bom v kratkem kakega tudi preizkusila.

15. januar 2016

Saj poznate tisto kodo, 

ki se nahaja na dnu računov, 

tisti kvadratek iz kvadratkov? 

Zadeva prav kliče, da se iz nje naredi 

vezenina.

16. januar 2016

Tile dnevi so prav čudoviti, 

in pregebeno mrzli. 

Iz omare sem potegnila 

dolge gate 

in šla do podsreškega gradu.

17. januar 2016 - Grad Podsreda

18. januar 2016 - hotel Union, Lj.

Veste, kaj mi gre na eno stvar? 

Ko se najde skupaj kup strokovnjakinj za ... 

ni važno, kaj, 

so pametne okoli šivalnega stroja sto na uro, 

naredijo pocarijo, 

potem pa pravijo, 

no, Uršula, zaj pa nekaj lepega scopraj iz tega. 

Kvadrata sta rezličnih velikosti in

podolgovati deli so rezani ter zašiti postrani.

No, in zaj bom nekaj lepega poskusila scoprat iz tega.

19. januar 2016

Pa Dolly Parton ima tudi rojstni dan 19. januarja, hehe.

366. 6.-12. januar 2016 (od badnje večeri po pravoslavnem ritualu do sv. Tatjane, mučenice)

Moj fotoapart proizvaja čudne zvoke, 

kadar ga prižgem. Se bom poskusila delat, 

da jih ne slišim. 

Ne spomnim se več, kako dolgo sva 

skupaj. 

Dela še dobro in dokler bo tako, 

bom vztrajala z njim. 

No, torej, oni dan je zapadlo še nekaj snega.

6. januar 2016 - Krško

Moj pulover lepo napreduje. 

Me pa malo vrcka, 

kaj če ne bom imela dovolj materiala.

7. januar 2016

Načeloma nimam nič proti grafitom na vlakih, 

samo da niso preko oken našarani. 

In eni so prav čedni.

8.januar 2016

Dobila sem kos ingverja. 

Našla sem enostaven recept za piškote, 

s čisto osnovnimi sestavinami plus 

lupinica limete. 

Namesto te sem dala noter ingver. 

Naj še povem, da so 

kuharske oddaje 

ena navadna prevara. 

Zapomnite si: 

finega gladkega testa iz 

moke, cukra, jajc, putra itd. 

se ne da naredit v dveh minutah.

9. januar 2016

Razgled s te točke prav dobro poznam. 

Gorjanci, nuklearka, polje vmes ... 

Ampak z meglo v dolini se odpre 

čisto nov pejzaž.

10. januar 2016 - na Libni

Sklepam, 

da so kaktuslampo 

postavili na balkon, 

ker so ji iglice začele odpadat, heheh.

11. januar 2016 - Miklošičeva, Lj.

Barvna lestvica je 

malo razštelana, heheh.

12. januar 2016 - Rimska, Lj.

366. Od 30. decembra 2015 do 5. januarja 2016 (od Feliksa, papeža, do Janeza N. Neumanna

SREČNEGA IN ZDRAVEGA, LJUDSTVO!!   

Gremo gledat slike? Ajdmo!

Oni dan sem bila v Laškem. 

V podhodu pod železniškim mostom 

sem našla tega krasnega 

škorpijona.

30. 12. 2015 - Laško

Na dan sv. Silvestra, papeža, 

sem očistila zamrzovalno skrinjo 

in spekla še eno potico. 

Tokrat je bilo 

s kvasom vse v redu, 

samo 15 minut prej 

bi jo morala vzet ven, 

zato je bila skorja malo debelejša, 

kot je všečno. 

Eden od novoletnih sklepov je, 

da se bom naučila malo boljše 

kuhat.

31. 12. 2015

 Nisem ljubiteljica 

pirotehnike. 

Pa saj je samo reklo 

švist 

in poletelo par metrov v zrak.

In mulca sta imela tako veselje!

1. januar 2016

Tradiconalni novoletni pohod na Ajdovski gradec. 

Na zidovju tam gori raste vsaj 

743 vrst mahu. 

Hecam se. 

745 pa res.

2. januar 2016

3. januar 2016 - zimske radosti pa take

Malo nesrečno dejstvo je, 

da že par mesecev odhajam od doma, 

ko je že trda tema, 

in se vračam, 

ko je že trda tema. 

Vendar se ravno zato veselim snega, 

ki je zapadel te dni. 

Trda tema je malo svetlejša.

4. januar 2016 - zimska noč I

5. januar 2016 - zimska noč II

Jetrca

Evo, malo me je sram, ampak ne vem, kako izgledajo goveja jetra. Že dolgo tega sem bila na parih kravjih furežih (tako pravimo pri nas kolinam), ampak od drobovja se spomnim samo velikanskih želodcev. Tudi pri mesarju nisem sigurna, če sem jih kdaj videla, za razliko od kurjih in svinjskih. Niti ne vem, če sem jih kdaj jedla. So sploh primerna za človeško hrano?

Oni dan sem imela na vlaku hecne sanje …

Kakšne zveze ima to z govejimi jetri? Berite naprej.

Torej … hecne sanje. Stvar je taka, da sem zjutraj, še predno je prva budilka prvič zvonila, dobila neprijetne krče v spodnjem delu trupa (zato sem bila budna pred obema budilkama). Ženske veste, o čem govorim. Najbolj zoprn možen čas. Grem na vlak, se počutim kot kup d***a, kakor hitro pa sem se kolikor toliko udobno namestila, me je zmanjkalo. In pridejo sanje.

Posadili so me na avtobus za Novo mesto (mislim, da je bil oče pri tem glavni) in mi rekli, naj mimogrede poberem še nekakšen furež. Niso povedali, za čigavo meso gre, samo da me tam nekje čakajo jetra. In se vozimo mi po ovinkasti in vkreber cesti. Pravzaprav je bilo podobno kot cesta od Novega mesta proti Beli Krajini. Čez čas smo se ustavili v neki vasi, na najbolj ostrem ovinku, kar si ga morete zamisliti. Iz vasi je prihitela ženska v predpasniku in ruti, zlezla na avtobus in spraševala, kdo je prišel po klobase, kdo po glavo, kdo po jetra ... Za slednje sva dvignili roki jaz in še ena ženska. Pravi kmetica, bo še malo za počakat. Potem se je postavila na travnik … se pravi, ovinek je bil v U, vmes je bilo pa par kv. metrov travnika. Torej, postavila se je na tisti travnik in zapela arijo iz Male Floramye. Pa ne v stilu zborčkov podeželskih kulturnih društev, ampak kot gospa iz filmčka pod klikom. Ko je končala, je odhitela nazaj v vas, čez nekaj minut pa pride Freddie Prinze jr. Ne me spraševat, zakaj ravno on, ker vam res ne vem povedat. Meni je on namreč precej oduren, kot moški, anede. No, pogleda Freddie v avtobus in pravi: »Za jetra pridite z mano.« Tista druga ženska je medtem šla nekam po svoje. Freddie me je odpeljal do miz pod drevesi, lepo v senci so stale, začne brusit nož in vpraša: »Koliko?«  No, tega, koliko naj jih prinesem, mi tudi niso povedali. »Koliko jih pa imate?« sem vprašala. Pa mi pokaže na sive kupe nečesa, ki so ležali na mizah. In tuhtam, prvič, čigava jetra so to, da so tako sive barve, če niso morda kuhana in da ne morem vzeti kar vsega, kar tam leži, da bi bilo lepo od mene, če še za ono drugo kaj pustim, anede. Medtem, ko se jaz premišljam, Fredi začne rezat tista siva jetra.

In potem sem odprla oči in smo se že peljali skozi Moste.