sobota, 02. januar 2016

Jetrca



Evo, malo me je sram, ampak ne vem, kako izgledajo goveja jetra. Že dolgo tega sem bila na parih kravjih furežih (tako pravimo pri nas kolinam), ampak od drobovja se spomnim samo velikanskih želodcev. Tudi pri mesarju nisem sigurna, če sem jih kdaj videla, za razliko od kurjih in svinjskih. Niti ne vem, če sem jih kdaj jedla. So sploh primerna za človeško hrano?
Oni dan sem imela na vlaku hecne sanje …
Kakšne zveze ima to z govejimi jetri? Berite naprej.
Torej … hecne sanje. Stvar je taka, da sem zjutraj, še predno je prva budilka prvič zvonila, dobila neprijetne krče v spodnjem delu trupa (zato sem bila budna pred obema budilkama). Ženske veste, o čem govorim. Najbolj zoprn možen čas. Grem na vlak, se počutim kot kup d***a, kakor hitro pa sem se kolikor toliko udobno namestila, me je zmanjkalo. In pridejo sanje.
Posadili so me na avtobus za Novo mesto (mislim, da je bil oče pri tem glavni) in mi rekli, naj mimogrede poberem še nekakšen furež. Niso povedali, za čigavo meso gre, samo da me tam nekje čakajo jetra. In se vozimo mi po ovinkasti in vkreber cesti. Pravzaprav je bilo podobno kot cesta od Novega mesta proti Beli Krajini. Čez čas smo se ustavili v neki vasi, na najbolj ostrem ovinku, kar si ga morete zamisliti. Iz vasi je prihitela ženska v predpasniku in ruti, zlezla na avtobus in spraševala, kdo je prišel po klobase, kdo po glavo, kdo po jetra ... Za slednje sva dvignili roki jaz in še ena ženska. Pravi kmetica, bo še malo za počakat. Potem se je postavila na travnik … se pravi, ovinek je bil v U, vmes je bilo pa par kv. metrov travnika. Torej, postavila se je na tisti travnik in zapela arijo iz Male Floramye. Pa ne v stilu zborčkov podeželskih kulturnih društev, ampak kot gospa iz filmčka pod klikom. Ko je končala, je odhitela nazaj v vas, čez nekaj minut pa pride Freddie Prinze jr. Ne me spraševat, zakaj ravno on, ker vam res ne vem povedat. Meni je on namreč precej oduren, kot moški, anede. No, pogleda Freddie v avtobus in pravi: »Za jetra pridite z mano.« Tista druga ženska je medtem šla nekam po svoje. Freddie me je odpeljal do miz pod drevesi, lepo v senci so stale, začne brusit nož in vpraša: »Koliko?«  No, tega, koliko naj jih prinesem, mi tudi niso povedali. »Koliko jih pa imate?« sem vprašala. Pa mi pokaže na sive kupe nečesa, ki so ležali na mizah. In tuhtam, prvič, čigava jetra so to, da so tako sive barve, če niso morda kuhana in da ne morem vzeti kar vsega, kar tam leži, da bi bilo lepo od mene, če še za ono drugo kaj pustim, anede. Medtem, ko se jaz premišljam, Fredi začne rezat tista siva jetra.
In potem sem odprla oči in smo se že peljali skozi Moste.

Ni komentarjev:

Objavite komentar