Konec tedna v Baden Badnu. 4

Koncert je bil šele ob osmih zvečer, se pravi da sem imela ves dan časa za raziskovanje. Ker obožujem parke, sem sklenila obiskati tistega na Lichtentalerski aleji (Lichtentaler Allee), kjer naj bi bil tudi nasad vrtnic (obožujem vrtnice!) in še enega na grajskem hribu pa še drug nasad vrtnic malo dlje stran od centra mesta.

Najrej sem tako rekoč za vogalom naletela na yarnbombing:

 fontana, kjer so se kako uro prej kopali golobi, pa se je spremenila v iskriv vodomet:

Ulice so se počasi začele polnit.

In terase lokalov prav tako, heheh.
 

Park na Lichtentalerski aleji gre vštric z reko Oos. Oz. včasih vštric, včasih pa je park na obeh straneh. Na vsakih nekaj deset metrov se nizajo mostički.

Tudi življenje na reki je živahno. Tale prav posebne vrste racman se je posesivno držal svoje punce. Kamor ona, tam on.

Vodnjaki, vsepovsod.

Vodometi ...

In še en ...

Sicer se ne spoznam kaj dosti na te reči, bi pa rekla, da je park na Lichtentalerski aleji angleški tip parka. Ogromno je starih, visokih dreves vseh sort,

in cvetočih grmov. V tistem času so cvetele azaleje, po celem mestu, tudi takih barv, kakršnih jih še nisem videla.

Z druge strani reke so preko pogledovale razkošne vile.

Tu pa tam izza krošenj vzniknil kak kip. Ivan Sergejevič Turgenjev, ruski pisatelj, je v Baden Badnu preživel precej let. Le kdo bi mu zameril.

Tako sem po parih kilometrih sprehoda prišla do Goenneranlage.

 To je tisti nasad vrtnic, ki sem ga omenila zgoraj.

Hm, vrtnic ...

Mogoče čez kak mesec ... ali dva.

No, ni bilo vse tako ... heheh ... zeleno.

Onega drugega nasada potem niti nisem šla pogledat.

(se nadaljuje)