Naprstniki

Predstavljam vam svoje nove pripomočke.

Narejena sta iz ostankov đinsa. Taležeči je narejen za palec, vendar gre tudi na vse ostale prste. Naredila sem jih pa zato, ker sem na prstih dobila zareze, posebno na prvem pregibu kazalca, in sem določene projekt morala dat od časa do časa na čakanje, da so se rane zacelile.

Naj še povem, da končujem četrti podritinik in da bo to nekaj najgršega, kar ste kadarkoli videli.

Vzorčnik

Že dolgo sem si želela narediti tisto reč, čemur tuja "strokovna literatura" pravi sampler. Prie severnih sosedih in njih severnih sosedih temu pravijo Mustertuch. Mislim, da je vzorčnik zelo primeren slovenski prevod. Torej, na kratko, gre za vezenino tj. za kos vezenega blaga, na katerem so razvrščeni razni vzorci za vezenje, pogosto tudi črke ali kako kratko besedilo. V začetku je bil njihov namen verjetno pedagoški, da so se začetnice naučile osnovnih elementov, vendar so szadeve postale kasneje zelo estetsko izpopolnjene. Glede na to, da ne vem prav veliko o teh rečeh in če bi kdo rad zvedel kaj več, naj ugugla Mustertuch ali embroidery sampler. Vsega je za videt.

Moj pa zgleda takole:

Kos blaga, ki sem ga vzela, ni bil ravno velik, prejice, ki sem jih izbrala, so bili razni ostanki ostankov in zato sem se lahko igrala in kombinirala glede na njihovo količino. Odločila sem se, da bom uporabila samo črke slovenske abecede. Datum v spodnjem desnem kotu je dan, ko sem ga dokončala. Delala sem ga par dni.
Sem zelo zadovoljna z njim. Pri naslednjem pa moram nekaj zgruntat glede razporeda črk.
 

Od parkeljnov, vampirjev in spet nazaj

Danes smo imeli mulca par ur. In smo pri kosilu se pogovarjali o parkljih … aktualna tema, anede. Pa ne vem točno, kako je nanesel pogovor na vampirje … In potem smo pri meni pogledali dva filma o Drakuli. Celo znanost sta iz tega naredila. Pa kaj če pride sem? Kaj se zgodi, če Drakula (=vampir) ugrizne policaja? Kako se Drakula piše? Zakaj se spremeni v prah, ko pride sonce? A je močen? A vidi čez drevo? Zakaj ima Drakula križ v hiši, če se ga boji (to je v enem filmu van Helsing naredil križ iz dveh svečnikov)? Če še ne veste, je Drakulica ženski vampir in najboljše je imet križ, česen in žegnano vodo, če pa še sonce sije, mu pa res ni več pomoči.
Ampak potem smo pogledali še par filmov o parkljih. Drakula, dragi moji, je mila mucica proti njim.

Košarica

Evo mene nazaj. Nekako sem ratala lena. Upam, da bo kmalu boljše. Drugače nič novega. Pridno praznim vrečke in škatle. Tole je eden od rezultatov.

Narejena je iz raznih kosov modrega in sivega đinsa in belega cvirna.

Po mizi so se mi valjali tudi nekakšna mrežica, ne vem, odkod, in dve leseni perlici.

Je trenutno največja, ki sem jo naredila. Ni prišla tako čvrsta, kot sem mislila, da bo, ampak nič zato.

Rožice

Malo sem jezna. Saj verjetno neupravičeno, samo vseeno. Verjetno je krivo to, da sem trenutno v enem takem obdobju, ko se sekiram in jezim in celo jočem zaradi stvari, ki jih v normalnem stanju niti ne opazim oz. me ne ganejo. 

Zgodba je taka: bila sem na sejmu. Na eni od stojnic so prodajali papirnato cvetje. Ponavadi grem kar mimo, ampak danes sem si poželela šopka (evo, še en znak, da nisem čisto normalna ... oz. manj kot ponavadi). Pa sem sem se ustavila in izbirala očem najlepšega. Na drugi strani mize stojita dve gospe, recimo da je eni ime Minka, drugi pa Pavla. Ena reže zelen krep papir, druga belega zelo na hitro obrača med prsti.

Ob meni se ustavi še tretja gospa, oblečena v neke sorte narodno nošo, in hiti govorit, da je iz takega in takega društva, da za valentinovo prirejajo pohod in da zbira dobitke za srečelov, hkrati pa preko mize ponuja prospekt. Prosim lepo, pravi, barvni prospekt turističnega društva od tam in tam. Gospa je bila, kot sem kasneje ugotovila, iz ene od "etnoloških skupin", ki so sodelovale na sejmu. Čeprav je v svoji noši zgledala ... no, kot klošarka. Vse skupaj sem poslušala samo z ušesom in četrt, ker je bila moja pozornost še vedno posvečena rožicam, vendar sem začutila, kako sta gospe Minka in Pavla za trenutek otrpnili, zdi se mi celo, da sta stopili skupaj, strnili vrste. Rekli pa nista nekaj časa nič, celo ena taka neprijetna tišina je zavladala okoli stojnice.

"Hja," je rekla ena od njiju, "kaj bi vam pa dale?"

Prosim??!!

"Ja, kako rožo," je odrezala gospa iz društva.

Spet tišina. Zdaj sem se že zelo očitno delala, da smo na svetu samo jaz in rožice in nič drugega.

"Hja, veste," je rekla ga. Minka, "tukaj imamo stvari od večih žensk."

Na stojnici je bila kot izvajalka napisana samo ena oseba, verjetno ga. Minka, ampak sem pokapirala, kaj je hotela reči. In tukaj mi je majčkeno stopila para na očala.

Dobro, vem, da krep papir nekaj stane. Pa žice za stebelca tudi nekaj stanejo. Pa delo in čas ... ooo, o tem veliko vem. Razumem, da si gospe v manufakturi ge. Minke ta zaslužek najverjetneje delijo, da si s tem denarjem izboljšujejo standard. Ampak da nista mogli žrtvovat za srečelov par rožic ali en pušeljček ... Slednji, narejen iz treh rožic in malo suhe trave, me je stal en ušiv, keben evro. Rožica, papirnata, posamezna verjetno ne več kot 50 centov ... In če pušeljčke dela ga. Vera, bi ... ne vem ... magari pri naslednjih dveh kupcih ceno dvignile za 50 centov, če jim je že tako hudo za tisti evro (ne, niso izdajale računov).

Od gospe v noši sem izprosila prospekt in jim bom naslednji teden poslala eno od mojih uovirjenih vezenin. Tudi mene nekaj stane blago in cvirn in še marsikaj in dnevi so mi prekratki za vse, kar bi rada in kar moram početi. In ne maram valentinovega. Ampak, kebat ga, zakaj ne bi drugi uživali v njem, če jim je že do tega?? In obožujem srečelove.

Zvežček

Pred nekaj tedni, neko oblačno, vlažno soboto, sem se v ateljeju v 5. ali 6. nadstropju stavbe v enem od novozagrebških četrti naučila koptske vezave. To je knjižna vezava, kjer so vezice, to so niti, ki vežejo knjižni blok, izpostavljene soncu in dežju in megli in ostalim elementom. Pri običajnih knjigah, anede, jih ne vidimo. Koptski se imenuje, ker so ga uporabljali v Egiptu v času zgodnjega krščanstva.
Ne bom šla v podrobnosti, kako se vezava dela, ker imate na netu kup zelo dobrih vodičev. Samo vguglajte koptska vezava ali coptic binding. 
Torej, ko sem prišla tisti dan domov s Hrvaške, sem potegnila na plano gajbico z raznimi papirji, ki sem jih nabirala skozi leta. Presortirala, razvrstila, nekaj tudi zmetala stran sem precejšen kup paprija, nekaj sem ga pa že pripravila za vezanje. In včeraj sem iz prvega kupčka naredila prvi samostojni zvezek.

Za šive pri kraju nisem čisto prepričana, če sem jih prav naredila.

In nabavit si moram smirkov papir, da bojo platnice malo bolj reprezentativno izgledale.

Drugi bo sigurno boljši!

 

3/6

Ne bom rekla, da ni uspel. Samo ni se ravno izšel, kot sem načrtovala.
Spraznila sem torej par vrečk, v katere sem spravila večje flike đinsa, rebrastega žameta in še nekaj drugih reči. Potem sem jih nekako zašila skupaj (z belo nitjo, glej zadnjo sliko), da sem dobila podolgovat kos ... nečesa, to pa sem potem dvakrat zložila, med plasti stlačila še flike, ki jih nisem mogla nikamor prišiti, in prešila z melirano nitjo.

t. i. zgornja stran

t. i. spodnja stran

Naredila sem še tako obrobo iz iste melirane niti.

Vsak dan sem se pet sekund tudi poigravala z mislijo, da bi zadevo še obkvačkala.
Malo sem razočarana, ker zadeva, glede na to, da je narejena iz 4 plasti, ni debelejša. Po drugi strani pa ... hvala vsevišnjemu, da ni, ker potem res ne vem, kako bi zadevo prešila. No, za vsest je.

Punca mora imeti torbico

... v katero lahko da kak svinčnik, kako beležko, denarnico, telefon, če ga že ima, čigumije ali bombone ... in švicarsko zastavo na zobotrebcu.

Pred nekaj tedni sem se par ur družila z zelo zabavno sedeminpolletno mlado damo. Ker smo šle na eno svečanost, jaz pa sem doma pozabila svojega kraluša, mi je posodila ogrlico, ki pa sem ji jo, ko smo zvečer šle narazen, pozabila vrnit. V zahvalo, opravičilo in ker punca mora imet torbico, sem ji slednjo tudi naredila

Kot sem že nekajkrat povedala, sem trenutno v fazi praznjenja škatel. Imam eno, v kateri hranim bolj specialne kose. Npr. takega vzorčastega, v katerega so oblečene tudi blazine na mojem fotelju.

Pa takega črtastega, ki sem ga izbrala za "podlogo".

Oh, in potem je tu še žep. Kadar razrezujem stare hlače, žepe spravim, nikoli se ne ve, kdaj bojo prišli prav. Tale je bil zelo poseben, z perlicami, obšila sem ga s pisanimi nitmi. Na žalost se mi je prepozno posvetilo, da bi naredila mavrico, nekaj podobnega je pa le nastalo.

In potem sem našla še tele lepe gumbe, nimam pojma, odkod mi.

Najprej sem na sredino prišila žep, potem podlogo, potem pa kos, ki sem ga dobila, dvakrat zložila in ga ročno zašila skupaj. Mislila sem obe plasti - rdečo in črtasto - za tak način zašit, potem pa sem ugotovila, da šiv, ki sem ga izbrala, in robovi "zgornjega" blaga dajo prav lep efekt. Pa na naramnico sem tudi zelo ponosna.

Gumbnici pomežikujeta.

Mislim, da mi je dobro uspela.

Malo prej sta mi frajla in njena mama sporočili, da je torbica srečno prispela.

V delu

Uau, več kot en mesec je, odkar sem nazadnje kaj objavila. No, da ne bo mislil kdo, da sem umrla ali kaj takega, samo na kratko, s čim se trenutno ukvarjam.

1. Podritinik št. 3
bo krpanka. Glavno že imam, še obrobo moram narediti. Se da pri šivanju z iglo dobit kak defekt v prstih? Nekaj kot je npr. teniški komolec ali vnetje karpalnega živca? Oni dan sem do poznih ur vtikala iglo v več plasit đinsa in me zdaj prvi trije prsti bolijo.

2. Kvačkana odeja iz kvadratkov
Ker sem invalidka v prste in bo moral podritinik počakati, da se pozdravim, mimogrede še malo kvačkam. Materiala sem si zdaj nabavila dovolj, da zadevo brez neumnih izgovorov končam, kot sem si jo zamislila.

3. Torbica
Dobro, malo sem pretiravala. Z debelimi šivankami ne morem nič delat, s tenkimi ni problem. Itak bo torbica iz raznih ostankov večinoma delana s šivalnim strojem, samo manjša vezenina mora biti narejena ročno. Aja, torbica je za zelo zabavno sedeminpolletno dečvico. Imela bo žep, rešen s starih kavbojk in lepe gumbe.

Ko bo katera od reči končana, se spet oglasim.

Alkimija

... je nekaj, s čemer se trenutno se ukvarjam (za štrikanje je prevroče). Iz vrečk, polnih raznih ostankov, in čipk, ki sem jih nahrčkala skozi leta,

poskušam naredit ... no, nekaj.

Kaj bom s tem nekaj potem, moram pa še zgruntat.

Smetnjak, smetišče itd.

Verjetno sem vam že pravila od svoje sestrične, tiste, ki ima dve punčki? Ki sem ji za poročno darilo izvezla prt, punčkama pa naredila krpanki, ko sta se rodili? Če nisem, zdaj veste. Baje je tatretje dete, ki je na poti, tudi punčka. Ampak za to krpanke ne bom naredila, evo. Zato, ker je v soboto dopoldan prišel en gospod, ki je prinesel steklo za bratovo mizo pa sliko, ki jo je dala mama na novo uokvirit. Slika je zelo luštna, malo abstaktna, ampak če od blizu pogledaš, je polno rožic notri. Okoli ima pa roza paspartu, popackan z belo barvo. Zej ne vem, ali so tisti fleki že od začetka na njej, se pravi kao umetnost, ali se je to kasneje zgodilo. Ker ko sem vprašala mamo, kje jo je dobila (za rojstnodnevno darilo je še malo prezgodaj), je rekla, da sta jo sestrična in njen možakar dobila za .... pazte to! ... za poročno darilo in sta jo hotela stran vržt. Imajo pri njihovi hiši vsaj enkrat na leto take pospravljalne akcije. Imam zdaj zelo utemeljen sum, da so tudi prt in krpanki končali v kontejnerju. Sem jo že parkrat prosila, če bi mi prt za razstavo posodila, pa ga ne najde, pravi.
Imam precej projektov za sebe nedokončanih. Pulover, pa še štiri podritnike, za kvačkano odejo sem si spet materiala nabrala, treba bo kaj o čestitkah premislit, rada bi začela novo spretnosti ali dve ... Res nimam ne časa ne volje delat reči za ljudi, ki tega ne cenijo. Krpanki (1, 2) res nista bili iberlepi, prt je bil pa nekaj najboljšega, kar sem kadarkoli naredila. In če ji že niso bili všeč, bi jih na bolhi prodala ali v staro šolo odnesla. Ne pa v kontejner.

Konec tedna v Baden Badnu. 7

Ker sem bila z vsemi titimi hišami in parki že dolgočasna, zdaj na hitro še o koncertu. Slik ne bo, ker so tiste, ki sem ih naredila s telefonom, res nemarni zmazki.

Koncert je bil v lepi dvorani poleg igralnice. Bilo je superiška!! Fantastična glasba, fantastičen lajtšov. G. Hammond zna kljub svojim letom še vedno fešto naredit. Čeprav ne razumem čisto dobro, zakaj to še počne. Ampak važno, da smo se dobro imeli.

Čeprav so za tisto nedeljo obljubljali dež, se je lepo vreme obdržalo vse do noči. S koncerta smo odhajali po mokrih pločnikih. Tisto grdo vreme, ki sem se ga bala, se je naredilo naslednji dan. Lepo ga je bilo gledati skozi okno vlaka, heheh.

Cel izlet je bil (kljub temu, da sem stolkla uro, pohabila kovček in da so me ožulili čevlji) superiška. Že razmišljam, kam bom šla naslednjič z vlakom. Salzburg?

Konec tedna v Baden Badnu. 6

Kljub žuljem sem se odločila, da grem pogledat, kaj se še skriva v zgornjem delu mesta. Ulice tam so strme in vsake toliko se pojavijo stopnice.

Ulico nad hotelom je farna cerkev

Ulico malo v hrib in na levo je take spomenik, vendar ne vem, komu je posvečen, ampak je prav veličasten.

Baden Baden je bil zelo popularen med Rusi, tako med plemstvom, bogataši in  umetniki. Nekaj časa je tu živel tudi Gogolj

Dostojevski je  pisal in se predajal odvisnosti od iger na srečo.

 
Ruska  carica Elizabeta, žena tistega Aleksandra I., ki je namahal Napoleona, je bila badenska knežna.

 Mestna hiša.

In spet sem se znašla na Tržnem trgu ... hm ... v nemščini bolj smisleno zveni: Marketplatz.

Kakorkoli že, nad prej omenjeno cerkvijo in trgom je še en park, vendar se je v tistem trenutku spraznila baterija v fotoaparatu. Eh ...
Na poti na "novi" grad, ki sem ga prej omenila, ki je uspelo narediti z njim še eno samo samcato fotografijo - tegale veličastnega mutanta plavice.
 

Na srečo sem imela s seboj telefon z zelo solidnim fotoaparatom.

Do "novega" gradu se s Tržnega trga pride po stopnicah.
 

 Razgledi so krasni.

Grad sam ni nič posebnega. Oz. ni nič. Baje ga že nekaj let prenavljajo, poleg tega pa je privatni lasti in tako zaprt za javnost.

Je pa od tu izhodišče za izlet na stari grad.

Potem sem se spustila dol. Srečala sem vodnjak, ki so ga dali prebivalci tega dela mesta postaviti (če je voda pitna, ni nikjer nič pisalo).

Povsod so stolpiči in lože, ulica pa je tlakovana s kockami. Pravzaprav nikjer v tem delu mesta nisem videla asfalta.

To je tudi velikanski šolski kompleks, ki se je naselil v celi vrsti starih hiš, ki se spuščajo po pobočju hriba.

Še pogled na grad iz parka poleg friderikovih term:

in na pričelje samih term, odkoder na mimoidoče strogo gledata grški bog in sam kralj Friderik (baje se lahko noter človek tudi brez kopalk kopa ... šment, še ena zamujena prilika).

 

Tole pa so Karakalove terme. In seveda so tu tudi povsodprisotni Japonci.

 Še nekaj gastronomskih nasvetov:

* ko boste kje v tujini videli temno vijoličast sladoled, poleg katerega piše cassis, si ga privoščite. Zelo dobra stvar. Razen če ne marate črnega ribeza. To je namreč to.
* še ena frdamano dobra stvar je Passionfruchte Eis. Sladoled od pasijonke.
* privoščite si tudi veliko pivo, tanajvečje. Razen če ne marate piva.

(sledi še eno nadaljevanje)

2/6

Končala sem 2. podritnik.
 

Kvadratki so skupaj zašiti z raznimi vrstami in barvami niti.

Okoli in okoli pa je "čipka" iz vijoličaste in roza melirane prejice in roza prejice in potem ko je vsega tega zmanjkalo

in ker drugega ni bilo pri roki ...

Pri vogalčkih sem ga malce pošvindlala, ker nikoli ne dodam dovolj petelj, potem pa jih vleče navznoter.

 Se ga pa lahko zloži, hehe.

Še štirje.