Rožice

Malo sem jezna. Saj verjetno neupravičeno, samo vseeno. Verjetno je krivo to, da sem trenutno v enem takem obdobju, ko se sekiram in jezim in celo jočem zaradi stvari, ki jih v normalnem stanju niti ne opazim oz. me ne ganejo. 

Zgodba je taka: bila sem na sejmu. Na eni od stojnic so prodajali papirnato cvetje. Ponavadi grem kar mimo, ampak danes sem si poželela šopka (evo, še en znak, da nisem čisto normalna ... oz. manj kot ponavadi). Pa sem sem se ustavila in izbirala očem najlepšega. Na drugi strani mize stojita dve gospe, recimo da je eni ime Minka, drugi pa Pavla. Ena reže zelen krep papir, druga belega zelo na hitro obrača med prsti.

Ob meni se ustavi še tretja gospa, oblečena v neke sorte narodno nošo, in hiti govorit, da je iz takega in takega društva, da za valentinovo prirejajo pohod in da zbira dobitke za srečelov, hkrati pa preko mize ponuja prospekt. Prosim lepo, pravi, barvni prospekt turističnega društva od tam in tam. Gospa je bila, kot sem kasneje ugotovila, iz ene od "etnoloških skupin", ki so sodelovale na sejmu. Čeprav je v svoji noši zgledala ... no, kot klošarka. Vse skupaj sem poslušala samo z ušesom in četrt, ker je bila moja pozornost še vedno posvečena rožicam, vendar sem začutila, kako sta gospe Minka in Pavla za trenutek otrpnili, zdi se mi celo, da sta stopili skupaj, strnili vrste. Rekli pa nista nekaj časa nič, celo ena taka neprijetna tišina je zavladala okoli stojnice.

"Hja," je rekla ena od njiju, "kaj bi vam pa dale?"

Prosim??!!

"Ja, kako rožo," je odrezala gospa iz društva.

Spet tišina. Zdaj sem se že zelo očitno delala, da smo na svetu samo jaz in rožice in nič drugega.

"Hja, veste," je rekla ga. Minka, "tukaj imamo stvari od večih žensk."

Na stojnici je bila kot izvajalka napisana samo ena oseba, verjetno ga. Minka, ampak sem pokapirala, kaj je hotela reči. In tukaj mi je majčkeno stopila para na očala.

Dobro, vem, da krep papir nekaj stane. Pa žice za stebelca tudi nekaj stanejo. Pa delo in čas ... ooo, o tem veliko vem. Razumem, da si gospe v manufakturi ge. Minke ta zaslužek najverjetneje delijo, da si s tem denarjem izboljšujejo standard. Ampak da nista mogli žrtvovat za srečelov par rožic ali en pušeljček ... Slednji, narejen iz treh rožic in malo suhe trave, me je stal en ušiv, keben evro. Rožica, papirnata, posamezna verjetno ne več kot 50 centov ... In če pušeljčke dela ga. Vera, bi ... ne vem ... magari pri naslednjih dveh kupcih ceno dvignile za 50 centov, če jim je že tako hudo za tisti evro (ne, niso izdajale računov).

Od gospe v noši sem izprosila prospekt in jim bom naslednji teden poslala eno od mojih uovirjenih vezenin. Tudi mene nekaj stane blago in cvirn in še marsikaj in dnevi so mi prekratki za vse, kar bi rada in kar moram početi. In ne maram valentinovega. Ampak, kebat ga, zakaj ne bi drugi uživali v njem, če jim je že do tega?? In obožujem srečelove.