Verjetno sem vam že pravila od svoje
sestrične, tiste, ki ima dve punčki? Ki sem ji za poročno darilo izvezla prt, punčkama pa naredila krpanki, ko sta se rodili? Če nisem, zdaj veste. Baje je tatretje dete, ki je
na poti, tudi punčka. Ampak za to krpanke ne bom naredila, evo. Zato, ker je v soboto dopoldan prišel en gospod,
ki je prinesel steklo za bratovo mizo pa sliko, ki jo je dala mama na
novo uokvirit. Slika je zelo luštna, malo abstaktna, ampak če od blizu
pogledaš, je polno rožic notri. Okoli ima pa roza paspartu, popackan z
belo barvo. Zej ne vem, ali so tisti fleki že od začetka na njej, se pravi kao umetnost,
ali se je to kasneje zgodilo. Ker ko sem vprašala mamo, kje jo je dobila
(za rojstnodnevno darilo je še malo prezgodaj), je rekla, da sta jo
sestrična in njen možakar dobila za .... pazte to! ... za poročno darilo in
sta jo hotela stran vržt. Imajo pri njihovi hiši vsaj enkrat na leto
take pospravljalne akcije. Imam zdaj zelo utemeljen sum, da so tudi prt in
krpanki končali v kontejnerju. Sem jo že parkrat prosila, če bi mi prt za
razstavo posodila, pa ga ne najde, pravi.
Imam precej projektov za sebe nedokončanih. Pulover, pa še štiri podritnike, za kvačkano odejo sem si spet materiala nabrala, treba bo kaj o čestitkah premislit, rada bi začela novo spretnosti ali dve ... Res nimam ne časa ne volje delat reči za ljudi, ki tega ne cenijo. Krpanki (1, 2) res nista bili iberlepi, prt je bil pa nekaj najboljšega, kar sem kadarkoli naredila. In če ji že niso bili všeč, bi jih na bolhi prodala ali v staro šolo odnesla. Ne pa v kontejner.
Ni komentarjev:
Objavite komentar