K***c od ovce

Ljubljana, Trubarjeva, 10. 5. 2012

Obcestni križi. 32

Ko se peljete od Podplata proti Mestinjam, v tisti soteski, ob odcepu na desni strani.

Blagajna

Ponavadi nisem sitna. Ne težim blagajničarkam v trgovini zaradi narobe postavljenih cen ali poštnaricam zaradi … no, česarkoli že. Imam nekako privzgojeno, da je boljše stisnit zobe in bit tiho, da se človek vsega privadi, na kratko, običajno pustim, da me goljufajo in hodijo po meni.

Ampak včasih resno popičkarim. Se mi zdi, da zadnja leta kar pogosto. Ne vem, ali se mi je znižal prag tolerance ali so se mi dvignili kriteriji. Najverjetneje pa nekaj, kar pride z leti.

Včasih človek v trgovini naleti na prodajalko, ki se je od vsega, kar omogoča najnovejša blagajničarska tehnologija, naučila le prav popinkat črtne kode in izpisat račun. Vse ostale »dobrote« niso vredne njenega časa in švica. In potem stojiš pred blagajno, gledaš tisti displejček z zelenimi napisi, ona gleda v ekran, ki ga kupec NE vidi, in ti zmomlja skupno ceno, ki nima nobene zveze (razen daje preeeecej višja) od tistega, kar bereš pred sabo.

Lejte, jest imam težave s sluhom. Šestdeset in kusur procentna izguba. Pa ne gre za to. V tisto trgovino prihajajo tudi turisti, se pravi ljudje, ki ne razberejo njenega momlanja niti po desetih minutah premetavanja po možganih. Ne razumejo slovensko, to je to. In taki, ki še slabše slišijo kot jaz.

In tako sem se danes zainatila in ji dala toliko denarja, kot je pisalo na displejčku. Ona gleda tisti drobiž (petdeset centov v različnih kovancih) in mi pravi: »Premalo ste mi dali. Osemdeset centov.« »Jest vidim petdeset.« Ona pokaže – pazte to! – na svojem ekranu, ki ga JASNO ne vidim: »Osemdeset je.« »In kako naj jaz to vem? Ne vidim na vaš ekran, tukaj pa piše 50.« Potem je pa potrkala po displejčku, kot da je zamašena popernica. Prosim vas, no!!! Jest sem pa še naprej gonila svojo: »Kaj če bi prišel kdo, ki vas ne razume ali ne sliši (khm, ja)?« Gospodična se ozirala po trgovini in iskala kakšno sodelavko, da bi ji prišla razkrit še kakšno skrivnost najnovejše tehnologije. In ko je ena le prišla, ji je na ekranu pokazala »gumbek« (to je bil touch screen), zraven katerega je VERJETNO tudi pisalo, čemu je namenjen – prikazovanju skupne vsote na displejčku pred mojim nosom. Šele potem sem ji še preostali denar. Je bila pa punca tako zmedena, da ni vedela, kam naj ga da – ali meni nazaj ali v blagajno.

Ampak nekaj novega se je pa le naučila.

Podaljšan vikend

Bila na 4 rokodelskih sejmih in brala američke ljubavne romane.

Miniaturice

Pred časom mi je v roke prišel kupček ostankov paname. Oz. odrezkov, ki so ostali po raznih "projektih", sem pa preveč oherna, da bi jih kar tako, lahkega srca, vrgla stran.

Poleg tega sem se že lep čas spravljala malo preurejat svoje škatle s prejicami,

s posebnim poudarkom na tiste kratke panglce iz ene ali dveh nitk, ostanke od raznih preteklih projektov ipd.
Nooo, in potem sem se lotila vezenja.
Stara sem že in čutim začetke revme, artritisa, recite temu, kakor hočete, v rokah. Posebe, če se lotim trakcev, kot sta tadva:

 

 

  
S prej omenjenimi ostanki sem se odločila malo poigrati. Zložila sem jih v nekakšno približno barvno lestvico in naredila vezeninice, kjer barve prejic prehajajo ena v drugo.

 

 

Ampak to še ni vse! Naredila sem še eno skupino "tematskih" vezeninic, vendar jih ne bom še pokazala. Mogoče proti koncu leta.

Žirafca

Nekoč, v časih, ko sem še gulila klopi bližnje Filozofske fakultete, je bila v Ljubljani trgovina, kjer sem kupovala šesterokotne piškote, polnjene s čokolado. Kasneje so tu odprli lokal, kjer so se zbirali okoliški polalkoholiki in v katerem je vedno vonjalo po špricerju. Imel je separeje z lesenimi stenami in okrašenim steklom. Na eni od pregrad je po pred letom ali dvema nazaj sramežljivo ponujala svoj smrček žirafca. Dokler niso so lokala preuredili, lesene stene separejev so znižali in tudi žirafca je izginila.

Ljubim te v nos ... posneto 31. 7. 2009

Obcestni križi. 31

Še en iz Orehovca.

Mislim, da se tam notri skrivata sveta Peter in Janez Krstnik.

The night circus

Kadar berem knjige, prevedene v hrvaščino, imam občutek, da mi nekdo šešlja v glavi. Z oriđiđi hrvaškimi knjigami nimam teh problemov. Zato si bom knjigo Erin Morgenstern lepo nabavila v originalu.

Trta, 16. 6. 2012

Rada imam take čiste, sončne poletne dneve ... ko le ne bi bilo takonemarno vroče.
Vinogradi po obronkih Gorjancev so podivjano olistani,

trte pa so obložene s komaj nasnutimi grozdki.

Še pogled po vrsti gor:

Sklanjanje

Ljubljana, Prešernov trg, 31.7.2009, od takrat že nekajkrat pregrafitan in prepleskan

Obcestni križi. 30

Pečice, izven središča vasi.

Brez naslova

Ljubljana, Miklošičeva, 12. 3. 2012

Ljubljana, Trubarjeva, 14. 3. 2012

Obcestni križi. 29

Pečice.

Sopotnica

Pravzaprav nisva nikamor šli. No, vsaj skupaj ne. Ni mi pa najbolj jasno, kako je prišla v avto. Verjetno čez klimo.

Ko sem jo sterala ven, sem imela občutek, da je užaljena.

Lina

Šentjernej, 14. 3. 2009

To se zgodi,

ko baba znori:

dedu glavo odbije

in jo na podstrešje skrije.

Obče dobro

Posneto 19. 6. 2009 v Ljubljani, vogal Rimske in Slovenske, zdaj prepleskan