Blagajna

Ponavadi nisem sitna. Ne težim blagajničarkam v trgovini zaradi narobe postavljenih cen ali poštnaricam zaradi … no, česarkoli že. Imam nekako privzgojeno, da je boljše stisnit zobe in bit tiho, da se človek vsega privadi, na kratko, običajno pustim, da me goljufajo in hodijo po meni.

Ampak včasih resno popičkarim. Se mi zdi, da zadnja leta kar pogosto. Ne vem, ali se mi je znižal prag tolerance ali so se mi dvignili kriteriji. Najverjetneje pa nekaj, kar pride z leti.

Včasih človek v trgovini naleti na prodajalko, ki se je od vsega, kar omogoča najnovejša blagajničarska tehnologija, naučila le prav popinkat črtne kode in izpisat račun. Vse ostale »dobrote« niso vredne njenega časa in švica. In potem stojiš pred blagajno, gledaš tisti displejček z zelenimi napisi, ona gleda v ekran, ki ga kupec NE vidi, in ti zmomlja skupno ceno, ki nima nobene zveze (razen daje preeeecej višja) od tistega, kar bereš pred sabo.

Lejte, jest imam težave s sluhom. Šestdeset in kusur procentna izguba. Pa ne gre za to. V tisto trgovino prihajajo tudi turisti, se pravi ljudje, ki ne razberejo njenega momlanja niti po desetih minutah premetavanja po možganih. Ne razumejo slovensko, to je to. In taki, ki še slabše slišijo kot jaz.

In tako sem se danes zainatila in ji dala toliko denarja, kot je pisalo na displejčku. Ona gleda tisti drobiž (petdeset centov v različnih kovancih) in mi pravi: »Premalo ste mi dali. Osemdeset centov.« »Jest vidim petdeset.« Ona pokaže – pazte to! – na svojem ekranu, ki ga JASNO ne vidim: »Osemdeset je.« »In kako naj jaz to vem? Ne vidim na vaš ekran, tukaj pa piše 50.« Potem je pa potrkala po displejčku, kot da je zamašena popernica. Prosim vas, no!!! Jest sem pa še naprej gonila svojo: »Kaj če bi prišel kdo, ki vas ne razume ali ne sliši (khm, ja)?« Gospodična se ozirala po trgovini in iskala kakšno sodelavko, da bi ji prišla razkrit še kakšno skrivnost najnovejše tehnologije. In ko je ena le prišla, ji je na ekranu pokazala »gumbek« (to je bil touch screen), zraven katerega je VERJETNO tudi pisalo, čemu je namenjen – prikazovanju skupne vsote na displejčku pred mojim nosom. Šele potem sem ji še preostali denar. Je bila pa punca tako zmedena, da ni vedela, kam naj ga da – ali meni nazaj ali v blagajno.

Ampak nekaj novega se je pa le naučila.