Malo
sem jezna. Saj verjetno neupravičeno, samo vseeno. Verjetno je krivo to, da sem
trenutno v enem takem obdobju, ko se sekiram in jezim in celo jočem zaradi
stvari, ki jih v normalnem stanju niti ne opazim oz. me ne ganejo.
Zgodba
je taka: bila sem na sejmu. Na eni od stojnic so prodajali papirnato cvetje.
Ponavadi grem kar mimo, ampak danes sem si poželela šopka (evo, še en znak, da
nisem čisto normalna ... oz. manj kot ponavadi). Pa sem sem se ustavila in
izbirala očem najlepšega. Na drugi strani mize stojita dve gospe, recimo
da je eni ime Minka, drugi pa Pavla. Ena reže zelen krep papir, druga belega
zelo na hitro obrača med prsti.
Ob
meni se ustavi še tretja gospa, oblečena v neke sorte narodno nošo, in hiti
govorit, da je iz takega in takega društva, da za valentinovo prirejajo pohod
in da zbira dobitke za srečelov, hkrati pa preko mize ponuja prospekt. Prosim
lepo, pravi, barvni prospekt turističnega društva od tam in tam. Gospa je
bila, kot sem kasneje ugotovila, iz ene od "etnoloških skupin", ki so
sodelovale na sejmu. Čeprav je v svoji noši zgledala ... no, kot klošarka.
Vse skupaj sem poslušala samo z ušesom in četrt, ker je bila moja pozornost še
vedno posvečena rožicam, vendar sem začutila, kako sta gospe Minka in
Pavla za trenutek otrpnili, zdi se mi celo, da sta stopili skupaj, strnili
vrste. Rekli pa nista nekaj časa nič, celo ena taka neprijetna tišina je
zavladala okoli stojnice.
"Hja,"
je rekla ena od njiju, "kaj bi vam pa dale?"
Prosim??!!
"Ja,
kako rožo," je odrezala gospa iz društva.
Spet
tišina. Zdaj sem se že zelo očitno delala, da smo na svetu samo jaz in rožice
in nič drugega.
"Hja,
veste," je rekla ga. Minka, "tukaj imamo stvari od večih žensk."
Na
stojnici je bila kot izvajalka napisana samo ena oseba, verjetno ga. Minka,
ampak sem pokapirala, kaj je hotela reči. In tukaj mi je majčkeno stopila para
na očala.
Dobro,
vem, da krep papir nekaj stane. Pa žice za stebelca tudi nekaj stanejo. Pa
delo in čas ... ooo, o tem veliko vem. Razumem, da si gospe
v manufakturi ge. Minke ta zaslužek najverjetneje delijo, da
si s tem denarjem izboljšujejo standard. Ampak da nista mogli žrtvovat za
srečelov par rožic ali en pušeljček ... Slednji, narejen iz treh
rožic in malo suhe trave, me je stal en ušiv, keben evro. Rožica,
papirnata, posamezna verjetno ne več kot 50 centov ... In če pušeljčke dela ga.
Vera, bi ... ne vem ... magari pri naslednjih dveh kupcih ceno dvignile za 50
centov, če jim je že tako hudo za tisti evro (ne, niso izdajale računov).
Od
gospe v noši sem izprosila prospekt in jim bom naslednji teden poslala eno
od mojih uovirjenih
vezenin.
Tudi mene nekaj stane blago in cvirn in še marsikaj in dnevi so mi
prekratki za vse, kar bi rada in kar moram početi. In ne maram valentinovega.
Ampak, kebat ga, zakaj ne bi drugi uživali v njem, če jim je že do
tega?? In obožujem srečelove.
