Dediščina

Ne vem, kako naj začnem ...

Naučila me je kvačkati in vesti. Umrla je pred več kot 20 leti. Imela je raka.

Bila je odlična pletilja. Vedela sem, da je imela lepo zbirko igel in podobnega. A za njenega življenja me te reči niso zanimale. Ko pa sem pred časom začela delati lastno zalogo orodja, sem se dostikrat spomnila na tisto škatlo, ki je stala na mizici z rožami v spanici  njenega nemškega stanovanja. Iz nje sem eno leto vzela kovinsko kvačko št. 3 in je nikoli vrnila. A od takrat je minilo že preveč let, njene stvari so prišle v roke drugih ljudi.

Pred nekaj meseci so hišo, ki jo je gradila z možem, dali na prodaj. Kar se je zgodilo po tem, je preveč zapletena (in čudna) štorija, ki se vas niti ne tiče, zato je ne bom pisala.

Kakorokoli že, v nedeljo so mi v naročje priletele knjiga, škatla in vrečka.

Naj vam povem nekaj o knjigi. V hišo je prišla takrat, ko je šla ma mina najmlajša sestrična k birmi. Vsi, ki so zrasli gor v vernih družinah, so baje takrat dobili to knjigo. 

Tole je kupil njen mož. Bila mi je blazno všeč. Slike v njej ... Zgodbe ... To je bil moj prvi stik s svetim pismom. Kdo bi si želel boljšega. In lepšega.

Zadevo sem imela kar naprej v rokah. Predvsem zato, ker drugih knjig razen te in one debele o zdravilnih zeliščih ni bilo pri hiši. Pa tako rada sem brala! Šlo je celo tako daleč, da sta me imela na sumu, da me zanima verski poklic.
Nimam pojma, kaj se je s knjigo dogajalo zadnjih 20 let in še malo. Ampak je v presneto dobrem stanju. Nič plesniva, nič povita od vlage, samo malo prašna.

Dajmo zdaj o škatli.
To je TISTA škatla!

Polna je igel, videla sem nekaj kvačk, bucik ... Pravzaprav ne vem, kaj vse je noter. V zelo bližnji prihodnosti jo bom obrnila okoli.

Ko sem delala preliminarni pregled, sem naletela na tole dozico, v kateri je nekaj ropotalo.

Najprej me je skoraj rahlo kap, vendar so v njej spravljene velikouhe igle.
Potem pa še tole čudo. O tem sem do sedaj samo slišala in brala.

Zdaj pa sem postala ponosna lastnica enega para. Ljubi bog, saj niti ne vem, kako se jim reče!
Pa ovitek od kvačke št. 3,5. Nekje v osemdesetih letih je stala 2,6 mark. Za tako cifro se danes dobijo v evrih.

Zdaj pa še vrečka.
Vrečka je bila pravzaprav največji šok. Večji kot škatla. V njej je bilo nedokončano pletenje.

Vsaka vrsta je pletena v desno.

Ali v levo, nisem še preučila, kam so obrnjene petlje na igli.
Ne vem, kaj je hotela narediti. Mogoče je to del jope/puloverja. Mogoče ogrinjalo.
Hotela sem vse skupaj potegnit z igel in razparat, potem pa me je nekaj ur kasneje prešinilo, da je to verjetno zadnja stvar, ki jo je delala. 

Zadevo sem sklenila dokončati. Oz. plesti, dokler ne zmanjka preje. Ne vem, kaj točno bo, neke vrste šal verjetno. Takega, ko ga bom lahko spela s kako broško ali kaj takega. Strah me je samo, da ne bom mogla slediti njenemu ritmu. Zdi se mi namreč, da imam bolj trd prijem, da je imela ona bolj mehko roko, če razumete.

Hvala, stara mama.