petek, 02. januar 2015

Balada o žalostnem koncu Ubogega zajca

In tako sem Ubogega zajca neke vetrovne nedelje strpala skupaj s škarjicami v vrečko, to v ruzak in jo mahnila na svoj običajni sprehod.

Zadnji poskus bega
Ker pred kajžo na Križah v tistem mrazu ni bilo ravno najbolj prijetno posedat, sem za ta opravek potrebovala dva dni. Najprej sem razdrla glavo in ušesa. Glava je bila narejena iz dveh krogov, sešitih skupaj, le na spodnjem koncu, tam kjer se drži trupa, sem pustila odprto.



Odlomek iz obdukcijskega poročila: ... ušesa so iz dvojne plasti ...


Eno do naslednjih nedelj, ko je klopco in strene lesene bajte ogrelo sonce, se se potem ukvarjala še s trupom in okončinami.


Trup je narejen iz enega kosa.


Kako mi je to uspelo, se mi danes še sanja ne. Verjetno sem pustila dovolj veliko odpprtino, da sem notri natlačila vato, potem pa vse skupaj "zaprla". Zaključek je namreč na sredini


Dobila sem malo večjo klobko bež volne z zelenimi in oranžnimi nečistočami, rjavo ter mičkeno črne. Če bojo to res rokavice, bomo pa še videli.
 

Ah ja, in domorodci so prihajali gledat, kaj počnem.


 "Drobovino" pa sem zakopala pod drevo.

Ni komentarjev:

Objavite komentar