Delam v firmi, kjer vsako leto prve tri mesece vlada nedopovedljiva panika, ker je treba sestavit sto in eno statistično poročilo. Punca, ki sedi poleg mene, je v skupini, ki nadzira te postopke in najmanj desetkrat na dan jo kličejo, naj pride pomagat iskat ta ali oni podatek. Imamo samo en telefon v pisarni ... no, uganite, kdo se največkrat oglaša na te klice?
Da ne bo kdo misli, da sem v tej zadevi samo telefonska centrala in neodvisna opazovalka. Zadolžena sem da pripravo podatkov vsaj dveh statističnih poročil na leto. Ni mi problem zbrat te številke, problem je, ker so te iz leta v leto manjše in me potem šefica žalostno gleda in ... no, včasih me ima, da bi številke zgoljufala, samo da mi ne bi bilo treba poslušati njenega jadikovanja ... Vem, da se to ne sme.
Poleg tega se vsako leto pojavljajo nove kategorije, združujejo se stare ...
Nekako vem, da so vsi ti podatki za nekaj dobri, vendar niti približno ne kažejo, kaj vse počnemo pri nas in predvsem kakšna dodatna opravila poleg rednega dela še opravljamo.
Tako. Kar bi rada povedala je, da je moja naslednja kvanta posvečena statistiki.
Narejena je iz raznih končkov prejic in zgleda da se je med njimi znašla tudi zloglasna rdeča ljubica št. 327, ki pri stiku s toplo vodo in milom razliva barvo kot Jackson Pollock.
Ni komentarjev:
Objavite komentar