Melodija potoka

Danes bi rada napisala nekaj o vodi. O tekoči vodi, natančneje potokih.

Verjetno sem že enkrat omenila, da imam težave s sluhom. Nekaterih frekvenc, glasov več ne slišim, zato postajam toliko bolj pozorna na tiste, ki so mi še ostali. Slišim, recimo, kako veter tuli v krošnjah, kako ropoče dež po strešnem oknu, drgnjenje lopate po asfaltu …

Nisem pa omenila še nikoli enega od svojih … recimo temu hobijev. Rada namreč delam jezove in pregrade na potokih. Ne betonskih, pač pa iz vej, kamenja, listja … kar je pač pri roki. Rada jih recimo tudi podiram in nato nižje toka ali višje naredim novega. V bistvu samo postavim nekakšne temelje za pregrado, kaj se potem zgodi, je odvisno od tega, kako veja, kamenje in kupček lista preživijo pritisk toka. Po pravici povedano nisem šla nikoli preverit, kaj se je z mojimi konstrukcijami potem zgodi. Včasih počakam nekaj časa, ok. 10 minut, da vidim, kaj bo. Saj vem, prekratek čas. Če sem čisto iskrena – kasneje pozabim, kje sem kaj naredila, e. Se je pa enkrat pred mojimi očmi, potem ko sem izruvala par kamnov iz potoka, ki je tekel preko gozdne poti, del le-te lepo odpeljal z njim. Saj ne, da sem ponosna na to. Vendar mi je fascinantno, kako lahko tok vode spremeni teren, po katerem teče. Zanimivo mi je tudi, kadar podiram take pregrade, da se, ko odplavi vrhnjo plast sviža, pokaže del zgodovine naplavin, npr. veje, ki so v Močniku pod Orlico pristale lani ob snegolomu, napojene z vodo, ovite v tanko plast sige.

Pred nekaj časa sem v dolini Orliškega potoka (kakšen kilometer od »kraja zločina« se izliva v Močnik) med »gradbenimi deli« nenadoma ugotovila, da potok, če brkljaš po njegovem toku, spremeni glas. Ne vem, kako bi to razložila. Nekaj se zgodi s šumom. Včasih je dovolj, da samo premaknem kamen ali vržem malo debelejšo vejo počez. Saj ne, da sem s tem odkrila toplo vodo, gotovo kje na v kaki strašno učeni knjigi o hidrologiji obstaja kakšno poglavje o tem. Ampak zdi se mi, da sem postala zasvojena tudi s to spremembo

Prejšnjo nedeljo sem spehod sicer malo drugače načrtovala, vendar sem se odločila za cesto ob Močniku, ko sem videla, kako narasli so potoki ob cesti proti Pečicam in Osredku. Močnik teče ob cesti v Osredek večinoma po precej globoki, težko dostopni strugi. Kadar dežuje, se pojavijo mnogi manjši pritoki, ki jih ob suhem vremenu običajno ni, ali pa so le švohten drizl pod listjem.

Pritok, ki pride z brega in verjetno niti nima imena, je bil tako svež, živahen, oh in sploh, da sem podrla dve pregradi iz vej in odpadlega listja in debelejše kose lesa zmetala na ustje.

Ne vem, kaj se je potem zgodilo. Nekaj dni potem je še deževalo. Mogoče je vse skupaj odneslo. Mogoče pa je nov dež prinesel odpadlega listja z brega …