Evolucija ... kao

Berem oni dan na nekem forumu debato. Ženska je potožila, da je ne zanimajo več stvari, ki so jo včasih, in kaj naj bi zdaj to pomenilo. Komentarjem, da se spreminjajo naša zanimanja, preference, okusi itd., je kmalu sledilo, da je mogoče slabokrvna, da ima verjetno težave s ščitnico, da je depresivna in blablabla. Ne vem, kako se je  končalo, upam samo, da se fufa ni dala prepričat, naj se nemudoma naroči pri onkologu, ker ima sigurno velik tumor v možganih.
Sem se spomnila ob tem, s čim vse sem se ukvarjala in kaj vse sem rada počela (da ne rečem jedla), pa mi zdaj ni ne vem več koliko do tega. Recimo klasična glasba. Uh, včasih sem samo to poslušala. Prav težila sem ljudem s to zadevo. Če bi mi npr. pred 20 leti kdo rekel, da grem jutri na samotni otok in da naj med drugim zberem 5 kaset (takrat CDji še niso bili tako razširjeni), bi bile verjetno same klasične. Čajkovski, Beethoven in taka jajca. Danes ... mogoče en CD. Hm, vprašat jih moram, če dvojni album šteje kot en ali dva. Glasbeni okus se mi je v tem času neverjetno razširil in klasika nikakor ni več moja najljubša glasbena zvrst.
Ali pa branje. Še vedno sem na slabem glasu med širšo žlahto zaradi tega. Danes? Eno knjigo na mesec. Bolj tenko. No, v avgustu oz. septembru, ko grem na morje, se povprečje malo spremeni. Ne gre za to, da nimam časa ... No, reeees ga mi ga ne ostane dosti, če se ukvarjam z drugimi rečmi.
Pa kvačkanje. Kvačko zej uporabljam za reševanje felerjev pri pletenju.
Pa kuhan riž z blitvo in ribami iz konzerve. V študentskih časih sem tega pojedla še pa još. Lahko da ribe niso več, kar so bile včasih, ampak tole mi zej ne paše več jest.
Hebrejščina. OK, to me še malo drži, nikoli ni odveč znat kakšen jezik viška. Bi morali videt, kaj vse sem nagrmadila od člankov (sprintanih z neta, s pomočjo katerih se bom učila in tako naprej) in zdaj ležijo v škatlah in fasciklih po raznih kotih mojega doma, že par let nedotaknjeni.
Nekega dne mi bojo dopizdile sevdalinke in pletenje, bom našla pa kaj drugega. Trditve, da so take spremembe posledica depresije, slabokrvnosti in da s ščitnico ne vse OK, so mi blago rečeno smešne. Priznam, se zgodi, da je posredi lahko tudi bolezen. Ampak ljudje se razvijamo, anede? Prerastemo, nas mine veselje, gremo naprej, take stvari. Kam pa pridemo, če smo stalno na mestu?!