Jutro

Že par dni se zbujam petnajst čez tretjo zjutraj. Včeraj mi je uspelo nazaj zaspati, danes pa ne. Me je včeraj zvečer nekaj levo uho bolelo. Moja rjava kapa je za mraz, samo ne za takšen! In ne razumem ljudi, ki zdaj hodijo brez pokrival okoli, res ne. Sem vzela lekadol, si dala toplo vato v uho, kapo na glavo in šla bolj zgodaj spat (to, prosim, ni splošno veljaven recept, me ni treba posnemat, samo v sili še vrag muhe žre). In tako se zbudim, ležim na levi strani, lovim drobce bolečine, za katere niti nisem sigurna, če so, in tuhtam. A naj grem k zdravniku? A danes? Ali počakam do četrtka? Če grem danes, moram vzet fraj, samo kaj, samo kaj, ko sem sosedovi študentki obljubila, da bom od ene njene sošolke iz Lj. pobrala zapiske. Kaj pa, če se čez vikend poslabša? Na urgenco ne morem, ker bi mi dali samo inekcijo proti bolečinam. Se je enkrat že skoraj zgodilo, sem se jim samo zahvalila za nič in šla domov. Če  bi prišla tja in bi  mi krvav gnoj tekel iz ušesa, bolelo bi pa ko hudič, bi me verjetno tudi samo s kako protibolečinsko poslali domov. In pa nekaterih antibiotikov ne smem jest.  

Potem se je oglasil še mehur. Potem pa sploh nisem šla več nazaj v posteljo. Pa tudi uho me ni več fejst bolelo, malo ga še čutim, ni pa sile. Sem si skuhala čaj pa en demerol … em … daleron sem si pripravila, si na fotelj prinesla odejo in do dvajset čez pet pletla. In sem razmišljala, kako bi bilo fajn, da mi ne bi bilo treba v službo in bi cel dan takole ... Zunaj pada sneg, jest na toplem, okoli desetih bi šla verjetno nazaj spat …

Petek je.