Rojstni dan. Drugič

Za rojstni dan sem si v resnici želela samo eno stvar: krožne igle št. 4. Samo zgleda, da si jih bom morala na koncu sama kupit. In ko bom že pri tem, si bom privoščila še kakšen set bambusovih igel.
Imam karto za predstavo. V ponedeljek ob sedmih zvečer, traja 4 ure s pavzami. Deset minut do polnoči imam en mednarodni vlak za nazaj. Če bo vse po sreči, bom v ponedeljek ob pol dveh zjutraj doma, hehe. Samo še logistiko nakupa karte za vlak iz Dobove v Zagreb moram dodelat.

Dobar tek želi vam dr. Joca Amsterdam

Oni dan sem imela hecne sanje.

Na pobočju hriba nad našim mestom je bila včasih gostilna (ne, to še niso sanje, to je zares). Zdaj je zaprta (tudi to je žal res), je bila pa svoje čase izredno priljubljen cilj sprehodov. Ko sem bila še majhna, so imeli veliko betonsko teraso in juxebox. Kasneje so naredili prizidek, podoben kozolcu in … no, ne bom zdaj dolgovezila z zgodbami o najboljšem sosedu, zadeva skratka že nekaj let prazna propada.

V mojih sanjah so jo spet odprli. Šla sem pogledat, kako zgleda. Ko sem vstopila, se je prostor spremenil v jedilnico hotela Dunav v Iloku – stebri ob stenah, štukature, tla, pokrita s plišem, samo okna so bila manjša in zagrnjena z zavesami, ki so pralni stroj nazadnje videle leta 1988. Mize so bile postavljene v dolge vrste, kot da bi se pripravljali na banket. Razen tega, da so se po stropu vlekle velike sive pajčevine, me je eden od natakarjev poslal iz svojega rajona na drugo stran prostora (je lepo prosil in njegova razlaga, zakaj se moram presest, je celo logično zvenela). Jedilni list je bila dva centimetra debela knjižica formata A5 z mehkimi platnicami, natisnjena na svetlečem papirju, z veliko, ampak res veliko fotografijami hrane. Na naslovnici je bilo moč prebrati tudi ime novega lastnika, dr. Ta in Ta…. Ne vem, doktor česa je bil, medicine gotovo ne.

Jedilnik je bil internacionalen. Najprej so mi padle v oči slike jedi z žara. Ena se je imenovala oprosti rore. Točno tako: oprosti rore. Šlo je za zadevo iz kruha, zgrajeno v obliki štedilnika s pečico. Vratca slednje (ki ji pri nas po domače rečemo ror) so bila odprta in iz nje so se usipali čevapčiči. Kako je bilo to veliko, ne vem, upam, da ne naravne velikosti. Tam je bil tudi šivalni stroj iz kremenatljcev (zelo verjetno v naravni velikosti).

Kar mi je dvignilo pritisk, je bil jezik. Šlo je za mešanico slovenščine, srbščine, makedonščine in zdi se mi, da sem videla tudi nekaj albanskih besed. Pa ne govorim o imenih jedi, to se mi sploh ne bi zdelo problematično. Stvar je bila taka, da je imela knjiga poglavja: Meso na žaru, Slastice ipd., vsako poglavje pa je imelo dolg uvod (kdo se je v tistem znašel, nimam pojma). Bilo je polno tipkarskih napak. Pravopis? Slovnica? So to kašne Avganistanske jedi s žara? Listam tisto, listam, od supe s grsovim gnedlam mi je sivo prihajalo pred oči, ko se prikaže natakar.

Sem iz gostinske familije, oba starša sta bila v tem poklicu, tako da poznam tudi drugo stran šanka. Vem, da so tudi natakarji pogosto skupaj z gosti žrtve svojih bedastih šefov. Ampak tale … ne vem, no. Takoj sem ga vprašala, zakaj jedilni list ni v slovenščini. Rekel je, da so mednarodno podjetje in imajo te jedilnike enotne za vse lokale (em … kaj?!) »Ampak tukaj je Slovenija in uradni jezik je slovenščina in vi s to knjigo kršite ustavo.« »No,« je hotel biti duhovit, »v teh hribih, kdo pa to ve?« In potem sem dvignila glas: »Kuga?! Samo zato, ker smo hribci, je potem tako jezikovno sranje dobro za nas?! Vas bom inšpekciji prijavila.« Vem, da naj bi obstajala nekakšna služba, jezikovna inšpekcija ali nekaj takega, samo nisem prepričana, če je od njenega posredovanja kaj koristi.

Gostilna se med tem magično napolnila in ostali gostje so se ozirali k nama. Za sosednjo mizo sta se ravno tako magično znašli moja mama in njena prijateljica. Mama je grdo gledala, prijateljica pa se je režala. Jedli sta neko sivo meso in radič.

Natakar je izginil, jaz pa sem vstala in jo mahnila ven. Nisem hotela tvegati in karkoli naročiti. Verjetno bi mi kdo pljunil v juho ali se poscal v pire krompir. Malo pred vrati pa sem naletela na možakarja, za katerega se je izkazalo, da je nekakšen šef. Ne vem, če je bil to tisti dr. iz knjige ali poslovodja. Nosil je kapo s ščitnikom in bil je vitkejši dvojnik Joce Amsterdama. Najprej je vprašal, kdo se je pritoževal nad jedilnim listom. »Jaz, « sem dvignila roko. Začel se je opravičevati, da so naredili vse, kar je v njihovi moči … »Glejte,« sem rekla, »a veste, da je bila med najzgodnejšimi knjigami v slovenščini tudi kuharska?« V redu, to sem se malo zlagala, ker je med 1550 in 1800 in še nekaj preteklo veliko let in tiskarskega črnila. »Če so oni v 18. in 19. stoletju lahko, zakaj ne bi tudi vi danes?«

»Ja, bomo nekaj naredili …« »No, kar dajte. Pridem nazaj … recimo čez dva tedna in če ne bo tole v spodobni slovenščini,« (v resnici sem rekla kot se šika) »vas bom res prijavila.«

In potem sem šla proti morju. Ampak predno sem prišla do tja, sem se zbudila. Poslovodja in natakar bi verjetno rekla, da je to nadvse primerna kazen.

Kasneje sem razmišljala, če bi jih jezikovna inšpekcija lahko zašila tudi zaradi tistih pajčevin pod stropom. In zaves … juk!

The decadent gardener

Prejšnji teden sem si kupila knjigo, ki govori o vrtnarjenju. Ampak ne o tem, kako moraš prijet grablje in kdaj posaditi vrtnice, ampak so zbrane razne čudaške zgodbe iz zgodovine in literature, povezane z vrtnarjenjem. Je v angleščini in bi ji bilo po naše naslov Dekadentni vrtnar oz. jaz bi ji prej rekla Perverzni vrtnar. Za crknit hecna.

Zgodba gre pravzaprav tako, da sta dva tipa meglene preteklosti eni bogati gospe obljubila, da ji bosta medtem, ko bo ona potovala po svetu čez poletje, naredila fantastičen vrt okoli njene hiše nekje na Irskem. Je imela že park, samo je bilo vse zapuščeno. Onadava sta najprej vse zažgala, sicer že nekaj začela delat, potem jih je pa lokalni župnik zalotil,ko sta pripravljala igro o Sodomi, in sta na hitro ušla. Knjiga je nekakšna zbirka zapiskov, ki sta jih naredila, ko sta delala načrt za vrt. Imel naj bi več delov - vrt ljubezni, vodni vrt, vrt omame, vrt smrti ... Notri so odlomki iz Dekamerona, pa zgodbe o indijskih cesarjih, ki so bili strašni tirani in krvoloki, so pa dali naredit lepe vrtove. Pa o afrodizijakih in raznih mamilih ... Je naprimer en odlomek, ko so trije tipi za poletje najeli hišo v Sloveniji in je okoli hiše rastla rastlina, ne vem, točno, kako se ji reče po naše, in so počakali, da je dozorelo seme, ga vrgli na vročo plato, da so začele pare izhajat, in so bili pet dni čisto zadeti. Ipd. Nisem še prišla do konca. 

Od istih avtorjev (Duriana Graya - ne nisem se zatipkala - in Medlarja Lucana) obstajata še Dekadenti kuhar in Dekadentni popotnik, ki še čakata v vrsti za branje.

Bokačo ... kao

Najbolj neumno glup glupevski butasto-neumno glup glupevski butast film, kar sem jih gledala zadnji dve leti, je bil Virgin territory. Nekdo je bral Bokača in se se mu štorije zdele zabavne (posebno tista o samostanskem vrtnarju) pa je šel in je poskusil posneti film, pri tem pa je šparal pri kostumografiji, saj so očitno par kostumov kar na slepo potegnili iz najbližjega depoja, kot tisti, ki so snemali film o sevniškem gradu. Na splošno fim lepo pokaže režiserjevo/scenaristovo (ena in ista oseba) grozljivo pomanjkanje izobrazbe oz. huronsko nepoznavanja evropske zgodovine 14. stoletja. Npr. florentinski plemič je hčer obljubil ruskemu grofu (a?!), ki je s seboj prinesel puško. Ne arkebuze, ampak pravo pravcato puško kremenjačo. Muzika ... no, dobro, v to se ne bom spuščala, ker sem videla že boljše filme z muziko, ki je še slabše pasala zraven. Pravzaprav me je sram, da sem ga gledala od začetka do konca. No, vsaj nekoga, če že igralcev ni bilo. In Bokačo se sigurno v grobu obrača, uboga duša.
Ampak ena dobra stvar - ko preberem knjigo, ki jo imam trenutno v delu, se spet lotim starega Đovanija.

Aslan

Ima sestra moje prijateljice psa, velikega, ko se pokonci postavi, je tako velik kot jaz. In je zdaj na dieti. Pa smo tam sedele in je bilo pecivo na mizi, on pa je hodil ves žalosten okoli, ker mu niso pustile peciva jest. Potem je pa šel in je našel tam eno vrečko in jo je v jezi raztrgal.

Zvezdno nebo

Enkrat sem nekje prebrala vprašanje, kaj je lepše – ognjemet ali zvezdno nebo. Moje skromno mnenje - zvezdno nebo Ognjemet je glasen, pa traja (če je občina radodarna) največ 5 minut in za njim ostane svinjarija v zraku, zvezdno nebo pa lahko gledaš celo noč, poslušaš, kako se murni ženijo … saj veste, kako to gre.

Dan se krajša in zjutraj je že tema, ko grem od doma. Včasih je še megla ali pa oblaki in se zvezde ne vidijo. Danes so se zjutraj noro lepo videle, čeprav je bila že peta ura mimo. Če ne bi bilo tako mraz in se mi ne bi mudilo na vlak, bi kar stala na parkplacu pa jih gledala.

Gilad Shalit is coming home(?)

hamas je sklenil, da ne bo več "bed boj" in da bojo Gilada Šalita spustili domov. Ne vem, jest se še ne bi veselila. Bom počakala še tisti teden ali koliko že. Ko bo fant res doma IN TO ŽIV, potem se ga bom pa natreskala.

Petelini

A veste, da petelinovo pesem sestavljajo 4 toni? Taa-ta-ta-taaaa Če jih je manj, ni kaj prida pevec.

Moja stara mama jih je imela lani 5. Pa sem si enkrat vzela čas in sem jih poslušala. So imeli pod kozolcem tekmovanje. Je bil potem hec - tisti, ki je najslabše pel pa sem se mu smejala, je potem pod drugi kozolec pobegnil, tako mu je bilo nerodno.

Hja, kaj eni vse ne počnejo/mo, ko imamo/jo preveč časa.

Hakohavim šel Šlomi

Včeraj sem gledala jako simpatičen izraelski film o enem fantu, ki je skrbel za svojo precej disfunkcionalno familijo. In se je na koncu odselil od doma in je za vse torte spekel, vsakemu drugačno.